Piše: Neža Repnik
Andamanski otoki. »Pa kje za vraga je to?
Neža, kje si jih našla?!?«, so me spraševali bližnji, znanci in prijatelji.
»A kar sama boš šla v Indijo?« Sem jim rekla: »Ja seveda, saj bo super in pravo doživetje!«
Andamanski in Nikobarski otoki so sklop 300 otokov (od tega 57 poseljenih), ki ponujajo drugačnost in prvovrstno raziskovanje prvobitne narave s kar 3000 vrstami endemičnega tropskega rastja in 240 vrstami ptic. Le še malo kje na svetu lahko vidimo tako raznovrstne ekosisteme!
Iz ljubljanskega letališča sem poletela preko letališča v Dubaju v prestolnico Zahodne Bengalije, Kalkuto ali Kolkato, kot ji pravijo domačini. Živahna, vibrantna in skrivnostna Kolkata me je res očarala. Mesto kulture, poezije in središče indijske filmske industrije in še bi lahko naštevali. Vendar misli so že tavale in sanjale o Andamanskih otokih in v trenutku sem se začela zavedati, da me čaka samo še 2-urni let, preden stopim na tla tega divjega tropskega raja v glavnem mestu Port Blair. V zgodnjih jutranjih urah poletim v modro nebo in toplo vzhajajoče sonce na obzorju me nežno poboža čez letalsko okno za dobro jutro.
Fant, ki sedi poleg mene, me sramežljivo ogovori: »Madam, where do you come from? I hope you like India.« Povem nekaj besed o sebi in da prihajam iz Slovenije. Pove, da je prvič na letalu in na koncu z velikim belim nasmeškom reče: »Welcome to India!« – pogled usmeri po letalu in se zahihita, saj sem bila na letalu edina potnica, ki ni Indijka. Polno letalo živahnih in smejočih obrazov v polnem pričakovanju tropskih počitnic je veselo klepetalo in fotografiralo vsak trenutek njihovega poleta.
Zadnjih nekaj let so otoki začeli postajati prepoznavni kot destinacija za počitnice za Indijce, ki prihajajo iz vseh delov države uživati v udobju hotelov ob plaži in morskih aktivnosti. Le malo mednarodnih turistov prihaja na ta konec sveta in zato so še toliko bolj posebni. Ogromno sredstev in denarja se vlaga v razvoj turizma in njegove ponudbe s poudarkom na južnih otokih kot so Havelock in Neil Island.
Med igrivimi oblaki so se počasi začeli prikazovati skrivnostno zeleni Andamanski otoki kot iz razglednice. Pričaka me gospod Ajit in majhna ekipa lokalne turistične agencije, ki me pospremijo do moje namestitve. Ob prvem masala čaju se pomeniva o podrobnostih moje poti na sever otoka in preda mi kuverto z vso dokumentacijo.
Zgodnji jutranji odhod proti severu otoka me je že navdal z navdušenjem prihajajočega dneva. Pred hotelom me pobere mladi Šofer Shivaji in že drviva proti prvi točki – Baratang apnenčaste jame, skrite globoko v džungli. Ustaviva se na kontrolni točki pred naravnim rezervatom Jarawa plemena, enega izmed zaščitenih staroselskih plemen na otoku. Nad nama so se dvigala 150m visoka drevesa, katerih krošnje so zakrivale zvezde. Slišala sem žvrgolenje netopirjev in ptic. Vonj po mokrem listju v zgodnjih jutranjih urah je rezal skozi vlažen zrak.
Najprej čaj, potem pa greva naprej, reče Shivaji. Vožnja skozi starodavni tropski gozd naju pripelje do obrobja delte, kjer se vkrcamo na čoln proti vstopni točki za ogled jam. Skupaj z lokalnim vodnikom se sprehodimo mimo nasadov riža po vijugastih poteh do jam.
Še nekaj ur vožnje nas loči do mesta na skrajnem severu otoka, Diglipur. Mesto Diglipur je največje na severnih Andamanskih otokih, vendar pogosto ostane neopaženo zaradi oddaljenosti od drugih priljubljenih turističnih znamenitosti. Zaradi te razdalje je Diglipur tako drugačen in pustolovski kraj! S svojo bogato floro in favno, naravnimi parki in živahnim morskim življenjem je pravi raj za ljubitelje narave. Vkrcamo se na manjši čoln skupaj s še eno indijsko družino in že drvimo proti rajskima otočkoma Ross in Smith, ki se skrivata na osamljeni točki sredi turkizno-modrega morja. To je pravi odklop! Brez signala, sredi Indijskega oceana s samo nekaj ležalniki in senčniki nas pričaka v vsej svoji lepoti. Otočka, povezana med sabo s peščeno plažo, še vedno ostajata neopažena s strani turistov. S tem ohranjata svoj čar in tudi domačini ju skrbno varujejo.
Brezskrben oddih na plaži in kopanje v popolnem miru je vrhunec potovanja. Preplet modrega neba in visokih zelenih palm me popeljeta v svoj svet, oddaljen od skrbi. Le nekaj lokalnih ljudi svobodno uživa na sanjski plaži in kopanju. Zavem se, kako je človek res majhen in na kakšnem čudovitem planetu živimo.
Shivaji da znak, da morava počasi nazaj na čoln in nadaljevati pot proti samotnemu otočku Long Island. Z lokalnim trajektom prispemo na “otok brez signala”. Lokalni ranger oz. upravljalec državnih namestitev na otoku me pospremi do bambusovih hišk, kjer bom preživela noč. Ljudje na otoku so res izjemno prijazni, kot to velja za celotne Andamanske otoke. Na vsakem koraku ti želijo srečno pot, te skrivnostno gledajo iz vogala lokalnih hišk in se sprašujejo, kje si našel njihov otok. Preprosto življenje lokalnega prebivalstva na otoku nas popolnoma prevzame – prevažajo se z le nekaj avtomobili in skuterji, obdaja jih zeleno rastje džungle in visoka mogočna drevesa z raznovrstnim živalskim svetom. Metulji na vsakem koraku in žvrgolenje ptic se sliši po otoku, ko pade mrak.
Zdaj je čas za uživanje in zadnja pot s katamaranom proti bolj turističnima otokoma Havelock in Neil Island, kjer si kar takoj privoščimo prvi sočen kokos in svežo morsko pojedino – rakci, sveži lignji, ribe na indijski način.
Spokojnost na oddaljenem, neokrnjenem otočku Neil ne preseže ničesar. Za vsakega potovalnega sladokusca je to raj na zemlji. Snorkljanje, trekingi po džungli so pravi užitek!
Potovanje na Andamanske otoke se ti vtisne v spomin in pusti pravi potovalni pečat. Potovalni užitek je zagotovljen in preplet prvobitne narave nas popelje v spokojnost. Vabim vas, da to doživite tudi vi!
