Piše: vodnik Nejc Košnik
Japonska. Dežela nasprotij med modernim in tradicionalnim. Dežela, kjer ima povprečen vlak 18 sekund zamude in lahko vozi tudi s hitrostjo 500 km na uro. Dežela, kjer velja surova riba, mrzel riž in juha s tofujem za kulinarično posebnost. Dežela šintoizma, elektronike, odvisnikov od računalniških iger in konec koncev tudi lepih deklet.
Je pa Japonska tudi dežela za nas malce nenavadnih spolnih praks. Stvari, ki se nam zdijo bizarne, je toliko, da človek sploh ne ve, kje točno bi začel.
Torej, Japonci kot narod so v težavah, saj jim nataliteta vztrajno pada. V trgovinah namreč danes prodajo več plenic za odrasle, kot tistih za otroke. Za tako stanje je več razlogov, eden od njih pa je tudi ta, da mladi vse več časa preživijo za računalniškimi ekrani, svoj čas preživljajo z igranjem računalniških iger. V teh igrah imajo pogosto glavne vloge idealne ženske ali moški, na katere se lahko mladci sčasoma tudi navežejo ali celo zaljubijo. Kupujejo tudi erotične stripe, v katerih ti junaki nastopajo, v realnosti pa nimajo nobenih pristnih stikov z nasprotnim spolom.
Statistika pravi, da je vsak četrti Japonec (in Japonka) med 30. in 40. letom še vedno nedolžen. In marsikdo od teh devičnikov niti ne vidi potrebe, da bi na tem področju kaj spremenil. A vsaka stvar je lahko priložnost za nov posel. Tako obstajajo agencije, ki ponujajo dekletom moško družbo. Se pravi – dekle najame fanta, ki se z njo kaže skupaj v javnosti. Cena 120 evrov za dve uri. Držita se za roke, kramljata, se sprehajata in jesta sladoled. Kot vsak normalen par. Le da onadva nista par in ko se bo čas iztekel, se bosta lepo poslovila in si zaželela srečno, dokler se njuna pot zopet ne združi za dvourno druženje. Jasno, dekleta lahko fante izberejo kar na internetu glede na njihov videz, hobije itd.
Po drugi strani moški zahajajo v nekakšne javne hiše, ki sicer ne ponujajo spolnih uslug. Gre za to, da si tam izberejo neko dekle in z njo preživijo določen čas, po navadi gre za eno uro. In onadva sedita v sobi in kramljata. Za doplačilo (stranka lahko izbira med različnimi vrstami paketov), lahko sledi na koncu druženja nekajsekundni objem, lahko ji za tri minute položi glavo v naročje, lahko mu zmasira hrbet, itd. Ni kaj, posel cveti!
Gremo dalje. Ker dekleta nimajo časa, se ukvarjati še z moškimi v njihovih življenjih, se odločijo, da se bodo raje kar same poročile. S sabo. Se pravi, najamejo profesionalno organizatorko porok, ki jih pelje po nakupih za poročno obleko. Sledi ličenje in frizer ter vožnja v limuzini, fotkanje na atraktivnih lokacijah in morda na koncu tudi torta. Obreda ni in zadeva ni zabeležena v uradnih dokumentih, vseeno pa ta dekleta ta dan praznujejo, kot svoj poročni dan.
(Poročeni) ljudje kupujejo erotične lutke, s katerimi potem zadovoljujejo različne vrste potreb. Ne samo spolnih, da se zastopimo. Peljejo jih tudi na izlet do reke, na sladoled, večerjo itd. Ena taka lutka stane cca 5000 evrov. Menda pa so, tako pravijo, vredne vsakega penija, ali kako se že reče? Poročeni ljudje na Japonskem menda sploh ne seksajo več (po rojstvu otrok se to kar nekako neha) ali pa morda 1-2 letno.
In, ker se mnogo ljudi vse bolj osredotoča na pornografijo, je ta v razcvetu. Letno se posname na tisoče filmov z različnimi tematikami in fetiši. Rekli bi, da je vse lepo in prav, vendar ima tudi njihova pornografija en problem. Kronično jim primanjkuje moških igralcev. Teh je na voljo menda le nekje okrog 70, medtem ko je deklet okoli 2000. To pomeni, da imajo ti fantje polne roke dela in tudi zelo natrpane urnike. Začetno plačilo za film naj bi bilo slabih 800 evrov.
Vsekakor lahko rečemo, da je japonska kultura v marsičem ali pa v večini stvari precej, precej drugačna od naše. Spolnost je eden od teh segmentov. Omenili smo samo nekaj zanimivih poudarkov, ostalo pa prepuščamo lastnemu raziskovanju in opažanju. Srečno!
