Piše: Renata Drolc
Ko smo s sopotniki vstopili v obsežno puščavo Gobi, se je pred nami razprostirala neskončna ravnina z redkimi travami poraslih tal. Nad njo so lebdele značilne kopice oblakov, ob katerih ima človek v Mongoliji občutek, da plavajo tik nad tlemi. Na prvi pogled smo bili v tej prostranosti sami, a v daljavi smo tu in tam opazili črede koz in ovac. Po nekaj urah vožnje smo zagledali tudi prve skupine kamel. Kmalu so se pred nami pojavile tudi (za puščavo Gobi sicer redkejše) peščene sipine, ob njih pa skupina tradicionalnih nomadskih šotorov, ki jim Mongoli pravijo ger.
Približali smo se in prijazno nas je sprejela družina, ki se ukvarja z vzrejo kamel. Oče, glava družine, nas je povabil v ger, ki je bil glede na preprosto zunanjost presenetljivo prostoren in udoben. Postavitev redkih, a čudovito okrašenih predmetov po prostoru je sledila mongolskim običajem. Pisana lesena vrata so vedno obrnjena proti jugu, nasproti, na severnem delu, pa je prostor za goste, ki pri nomadih veljajo za pravi blagoslov. Tam je tudi družinski »oltar« z njihovimi najdragocenejšimi predmeti. Levo je moški del bivališča, desno pa ženski. Sredinski del šotora je bil najlepše okrašen: dva stebra z natančno izrezljanima konjskima glavama sta podpirala streho šotora, ki jo v sredini zaključuje obroč (toono), najbolj zapletena komponenta strukture gera.
Pred obiskom mongolskih nomadov se je dobro podučiti o njihovih navadah, saj bi jih lahko že nam povsem običajna gesta užalila. Neprimerno je na primer stopiti na prag gera ali se nasloniti na okvir vrat. Podporna stebra simbolično predstavljata moža in ženo, zato pri Mongolih velja za slab znak, če kdo stopi mednju. Po geru se zato vedno premikamo okoli, v smeri urinega kazalca. Dobro je tudi čim prej sesti, saj bi sicer gostitelja lahko spravili v zadrego. Če v središču gera gori ogenj, se je do njega, ki je v tej deželi svet, treba obnašati spoštljivo – prepovedano je vanj metati smeti ali ga prestopiti. Morda najpomembnejše pravilo pa je, da vse, kar ti gostitelj ponudi, sprejmeš z desno roko ali, še bolje, z obema.
Mongoli so namreč izredno gostoljubni in obiskovalcu vedno ponudijo domače dobrote. Nas je družina pogostila z ajragom, fermentiranim kobiljim mlekom, ki je imel nekoliko nenavaden okus. Bolj nam je teknil črni čaj z obilico mleka, začinjen s soljo. Gospodinja nam je postregla tudi precej slan sir ter žolci podobno jed iz ovčje maščobe. Najbolj pa so nam šli v slast domači bomboni iz kameljega mleka.
Po pogostitvi nas je navdušil še en običaj, ki smo mu bili priča. Ko se mongolski moški obiskujejo, imajo pri sebi vedno stekleničko z njuhancem – drobno mletim tobakom, pomešanim z dišavnicami. Takšna steklenička velja za eno največjih dragocenosti nomada, zato jo vsak s ponosom pokaže svojemu gostu oziroma gostitelju. Tako sta storila tudi naš lokalni vodnik Tuvshintur in glava družine. Drug drugemu sta podala svoji steklenički, si jih nekaj časa ogledovala in hvalila, nato pa z majhno žličko vzela ščepec tobaka in ga vdihnila skozi nos. Steklenički sta nato zaokrožili še po geru in enako smo storili tudi mi s sopotniki – navsezadnje velja za nespoštljivo, če takšno gesto odkloniš.
Nato je sledil sproščen klepet, skozi katerega smo izvedeli veliko zanimivosti o nomadskem življenju. Ko smo se poslovili, smo se polni novih vtisov odpeljali v bližnji ger kamp, kjer smo prenočili – kot čisto pravi nomadi.
