NA OBISKU PRI DOMORODNIH STAROSELCIH V KOLUMBIJI
Piše: Iztok Mervič
Kolumbija, država, ki slovi po živahni kulturi in bogati biotski raznovrstnosti, je dom številnih domorodnih ljudstev, katerih zgodovina, tradicija in kultura so temeljni del identitete naroda. Pa vendar – za začetek – al’ se prav reče Indijanci ali staroselci? Domorodci ali avtohtono prebivalstvo? V časih politične korektnosti so »pravilni« vsi izrazi razen prvega – izraz »Indijanec« namreč tehnično označuje nekoga, ki prihaja iz Indije, kar je bilo prvo in zgodovinsko zmotno poimenovanje za ljudstva, ki so živela v krajih, kamor so konec 15. stol. pripluli španski konkvistadorji in raziskovalci. Krištof Kolumb je namreč verjel, da je dosegel Indijo, zato je staroselce, ki so živeli v teh »novo odkritih« krajih, enostavno poimenoval – Indijanci. Dandanašnji se staroselci ogibajo temu napačnemu poimenovanju, čeprav se nam Slovencem včasih lahko zdi celo povsem nedolžen. Z naše perspektive najverjetneje tudi je, saj mi resda neposredno nismo nikomur od njih skrivili lasu. Vendar pa zmoto bolje razumemo že, če samo pomislimo, da je to tako, kot da bi nekdo, ki potuje iz zahodne Evrope proti vzhodu, nas Slovence posplošeno poimenoval kar »južni Alpinci«, preprosto zaradi dejstva, ker je prečkal Alpe. Verjetno nam ne bi bilo preveč všeč.
V Kolumbiji živi približno 90 domorodnih etničnih skupin, skupno približno 2 milijona posameznikov, kar predstavlja približno 4% celotnega prebivalstva. Te skupine so razširjene po različnih pokrajinah Kolumbije – od amazonskega pragozda na jugu, preko andskih kordiljer v osrednjem delu dežele, pacifiških nižin na zahodu, karibske obale na severu, do orinoških nižin na vzhodu. Ta staroselska ljudstva govorijo približno 65 različnih jezikov, vsako izmed njih pa predstavlja svojo edinstveno kulturo, dediščino in način življenja. Kulturni prispevek avtohtonih Kolumbijcev v mozaik moderne države Kolumbije je zelo pomemben. Njihovo znanje o kmetijstvu in poljedelstvu, opazovanju naravnih pojavov, naravni medicini in skrbi za okolje ponuja dragocen vpogled v trajnostno življenje. Festivali, plesi in obredi so slavljeni zaradi svoje lepote in kulturnega pomena ter bogatijo kolumbijsko nacionalno identiteto.
Vendar se že od prihoda prvih konkvistadorjev pa vse do danes soočajo z izzivi – najprej so bili izkoriščani kot suženjska delovna sila, obenem na silo pokristjanjeni in prisiljeni sprejeti španske vrednote, jezik in kulturo. Kljub temu še danes ponosno kljubujejo izzivom, ki jih kolumbijska družba še vedno ni uspela rešiti. Ostajajo spregledani in odrinjeni na rob družbe. Nad njimi se še vedno dogajajo pogromi in grozote fizičnega nasilja, nemalokrat se znajdejo v primežu in navzkrižnem ognju med še vedno aktivnimi vojaškimi in paravojaškimi enotami, uporniškimi in vladnimi vojaškimi celicami, ki se še vedno – in navidez neskončno dolgo – borijo za prevlado na pozabljenih ozemljih kolumbijskega podeželja. Glavni razlogi že dolgo niso več ideološke narave, pač pa imajo te nasprotujoče si skupine predvsem ekonomski interes – od nadzora proizvodnje in prometa s prepovedanimi mamili do povsem legalnih poslov kot so nadzor nad zemljo za poljedelstvo, živinorejo in rudarstvo.
A tako kot že zadnjih 500 let se staroselci ne dajo. Njihova odpornost, vztrajnost in ponos še naprej oblikujejo nacionalno identiteto. Priznavanje in podpiranje pravic in tradicij staroselcev je ključnega pomena za ohranjanje raznolike in živahne identitete Kolumbije. Čeprav so se njihove zgodbe v Kolumbiji prvič resneje spomnili pred 90 leti ob odprtju muzeja zlata v Bogoti, je šele trenutna vlada prva v kolumbijski zgodovini, ki avtohtonim ljudstvom eksplicitno obljublja več pravic in podpore. Čas bo pokazal, ali bodo obljube držali. Veliko pozornost so obljubili ohranjanju domorodnih jezikov v Kolumbiji, ki so danes ogroženi, saj mlajše generacije vse bolj sprejemajo španščino. Kolumbijska vlada priznava te jezike kot del kulturne dediščine in si prizadeva spodbujati njihovo ohranitev. Vendar pa je preživetje teh jezikov pogosto odvisno od sposobnosti domorodnih skupnosti, da ohranijo svoje tradicionalne prakse in družbene strukture.
Med bolj poznanimi domorodnimi ljudstvi so npr.: ljudstvo Wayuu s polotoka Guajira, znani po zapletenem tkanju in matrilinearni družbi; ljudstvo Embera, ki prebivajo v regiji Chocó in so znani po svoji živahni umetnosti in tradiciji, ki temelji na skupnosti; ljudstvo Kogi iz Sierra Nevada de Santa Marta, ki še vedno živijo na tradicionalni način, tesno povezan z njihovimi svetimi gorami.
Oskarjevci se na potovanju po Kolumbiji srečamo z nekaterimi izmed teh domorodnih skupin. Ponavadi se nam v spomin najbolj vtisnejo predvsem dve: ljudstvo Wounaan, ki pretežno naseljuje regijo deževnega gozda na Pacifiški obali in ljudstvo Guambiano, znano tudi kot Misak, ki živi ob vznožju andskih kordiljer.
Ljudstvo Wounaan je znano po bogati kulturni dediščini, vključno z zapletenimi tehnikami tkanja, ki izdelujejo ročno pletene košare in tekstil živahnih barv. Wounaanci tradicionalno živijo samooskrbni način življenja, pri čemer se zanašajo na lov, ribolov in kmetijstvo. V sodobni Kolumbiji se mnogi Wounaanci spopadajo z izzivi povezovanja tradicionalnih praks s sodobnim življenjem, pri čemer si pogosto prizadevajo ohraniti svojo kulturno dediščino sredi zunanjih vplivov. Borijo se za lastniške pravice do »svoje« zemlje, za ohranjanje okolja ter za dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Borba bo še dolga.
Nekatere skupnosti Wounaan se vedno bolj ukvarjajo s turizmom, pri čemer prikazujejo svojo obrt in tradicijo, hkrati pa si prizadevajo ohraniti svojo kulturno identiteto. Na ta način smo se z njimi spoznali tudi Oskarjevci. Kapitan in vodnik na naši avanturi po enem najvlažnejših krajev na svetu je bil namreč kar eden izmed plemenskih starešin, legendarni Javier. Spoznali smo se blizu ribiškega naselja Ladrilleros, ob ustju zaliva Malaga, približno 40 km severno od Buenaventure v departmaju Valle del Cauca.
Še preden smo odpluli na mokro avanturo po mangrovah, se je najprej v jeziku wounaan zahvalil Pachamami – Materi Zemlji in jo prosil za zaščito na naši poti. Njegov vnuček mu je zvesto pomagal in se hkrati učil dedovih spretnosti. Ko smo pripluli v predel, kjer je bil za naš čoln vodostaj prenizek, je Javier neustrašno skočil v reko in bosonog dobesedno na svojih plečih vlekel naš čoln naprej. Dokler je šlo, nato pa s širokim nasmehom razložil, da je čas, da tudi mi stopimo s čolna in mu sledimo, saj drugače kot peš naprej enostavno več ne gre … Podrobnosti avanture vam zaupam morda ob kakšni drugi priložnosti. Ob vrnitvi nas je povabil v svojo vas, kjer živi nekaj deset predstavnikov njegovega plemena in se ukvarjajo z ribolovom ter v zadnjem času tudi s turizmom. Predstavil nas je svoji družini in nikakor se nismo mogli odtrgati od prešernih nasmehov bosonogih in smrkavih otrok. Mislim, da so srečni. Ali se morda motim?
Drugo zlata vredno srečanje pa se dogaja ob vznožju andskih kordiljer, v rezervatu Guambia, v občini Silvia, v jugovzhodni regiji departmaja Cauca. Tam živi ljudstvo Misak, znano tudi kot Guambiano, poznano po svoji bogati kulturni dediščini in tradicionalnih praksah, predvsem pa po nenavadnih tradicionalnih oblačilih z nevsakdanjimi bowler (oz. Charlie Chaplin) klobučki. Močno povezavo imajo z deželami svojih prednikov in ohranjajo živahne običaje, vključno z zapletenim tkanjem in obrednimi rituali. Še naprej vzdržljivo in ponosno ohranjajo svoj jezik, tradicijo in skupnostni način življenja. Oskarjevci smo imeli srečo, da smo spoznali enega izmed pomembnejših članov tam živeče skupnosti – naš gostitelj je bil eden izmed plemenskih starešin, šaman in glavni glasbenik na vasi – taita Samuel. Povabil nas je k sebi na dom in nam za uvod predstavil svojo simpatično ženo, ki nam je skuhala čaj in ga postregla v okrogli kuhinji, ki je tradicionalno prvi prostor, kamor pridejo gostje. Povedala sta nam množico zanimivih zgodbic, kako še vedno kljubujejo izzivom modernega načina življenja, sodobnim pritiskom in okoljskim spremembam. Spoznali smo njihovo kozmovizijo oz. njihov ciklično-dualističen pogled na svet, naravo in življenje. Guambianosi, ki že stoletja živijo v tem delu sveta, imajo poseben odnos s Pachamamo oz. Materjo Zemljo, ki je hkrati njihov vir preživetja in njihov duhovni razlog obstoja. Za konec pa je taita Samuel izvedel še enega izmed najbolj osnovnih in resnici na ljubo tudi najbolj preprostih ritualov – ritual harmonizacije. Od takrat naprej smo bili nedotakljivi, predvsem pa uglašeni, kar je odzvanjalo še celotno potovanje. Eno izmed doživetij, ki ga zagotovo ne bomo pozabili.
Avtohtona ljudstva v Kolumbiji se soočajo s številnimi izzivi, vključno z razseljevanjem zemlje, nasiljem in marginalizacijo. Zgodovinsko gledano sta kolonizacija in širitev kmetijskih in industrijskih projektov pripeljala do zasega domorodnih dežel. Še dandanašnji konflikti med gverilskimi skupinami in državnimi silami pogosto prizadanejo domorodne skupnosti, kar vodi v kršitve človekovih pravic in razseljevanje. Kljub tem težavam se avtohtoni Kolumbijci še naprej borijo za svoje pravice in avtonomijo. Številne skupnosti so se organizirale, da bi zaščitile zemljo svojih prednikov in zagovarjale politično zastopstvo. Njihova prizadevanja so privedla do pomembnih pravnih zmag, kot je ustava iz leta 1991, ki priznava pravice in avtonomijo staroselcev. Vendar je doseganje teh pravic v praksi še vedno stalen boj. Prav je, da se o njihovem boju tudi v našem svetu vsaj nekaj napiše, nekaj prebere. To je način, da se njihov glas sliši tudi tam, kamor sicer ne bi segel.
