Sinajska pravljica z Jeleno Jonke
Prvič sem bila na celostnem potovanju letos junija na potovanju z Marjanom Ogorevcem in Jeleno Jonke po JV Turčiji. S potovanja sem se vrnila čisto navdušena, resnično sem presegla samo sebe. Po dolgih letih sem začutila neizmerno navdušenje, se začela sprejemati tako kot sem, občutila sem ljubečo in brezpogojno ljubezen do sebe. Skratka, življenje se mi je v pozitivnem smislu obrnilo na glavo. Naučila sem se uživati vsak dan, vsak trenutek posebej in odprla sem srce za svet in ljudi, ki mi največ pomenijo. Prvo celostno potovanje je na meni pustilo poseben pečat.
Moja duša pa je hrepenela po še globlji preobrazbi. Zato sem se odločila za potovanje z Jeleno Jonke v Sinajsko puščavo. Ko sem svojo odločitev delila s prijatelji, sem naletela na različne odzive, od skrajnega neodobravanja pa do veselja, predvsem moja hčerka je bila izredno navdušena nad tem. Najbolj pogosta vprašanja prijateljev so bila, le kaj boš počela v puščavi, kje boste spali, se tuširali, jedli … Saj se na potovanje vendar ne gre zato, da trpiš, temveč zato, da uživaš! Vprašala sem jih, kolikokrat so že bili v puščavi, pa so odgovorili, da še nikoli, ampak da so trdno prepričani, da to potovanje vsekakor ni zame. Celo spraševali so me, če sem se vključila v kakšno sekto. Kljub neprijetnemu odzivu, sem vztrajala pri svojem in verjela, da bom v puščavo vstopila z neizmernih navdihom in odklopom.
Napočil je dan »d«, odhod v puščavo. Zjutraj sem se zbudila vznemirjena in polna pričakovanj, kajti pred mano je bilo osem čudovitih dni. Na letališču sem spoznala ostale popotnike in nekako sem takoj že začutila neko posebno energijo med nami. Zelo mi je bilo všeč, ko nam je vodič povedal, da se bodo naša imena za teden dni spremenila v živalska in še sama nisem mogla verjeti, da sem kar naenkrat postala Mravljica, kajti ravno ime te živalice sem si želela.
Naše potovanje se je začelo nenavadno. Zaradi okvare letala so nam prestavili polet za 10 ur na pozno večerno uro. Ko smo to izvedeli, se nihče izmed nas ni obremenjeval. Namesto čakanja na letališču nas je vodnik peljal na izlet na Bled. Sprehodili smo se okrog Bleda, se spoznali med sabo, imeli meditacijo, skratka, uživali smo. V poznih večernih urah smo končno poleteli v Egipt. Po pristanku je sledila nočna vožnja s kombiji, potem pešačenje do prvega tabora, kjer so nas pričakali prijazni beduini, ki so za nas skrbeli naslednjih osem dni. Pripravljali so nam slastne vegetarijanske obroke.
Dnevi v puščavi so bili izredno sproščujoči. Vsak dan smo zjutraj pričakali sončni vzhod, imeli zajtrk, potem pa hodili po puščavi. Meni je bila zelo všeč hoja v tišini, v sebi sem čutila pomirjenost, osrečevala me je neokrnjena narava in še sama ne morem verjeti, kako sem kljub navidezni negibnosti vsakih nekaj minut doživela nekaj novega.
Začutila sem izredno ljubezen do sebe; ja, in ta puščava me je pripeljala do tega, da ljubezen je potrebno negovati, jo razumeti in sprejemati. Začutila sem, da ta ljubezen odpira oči za neizmerno življenjsko radost. V puščavi sem to začutila neverjetno globoko, do srca. Pri tem so mi pomagale meditacije, ki jih je vodila Lisica. Vsak dan nas je Lisica popeljala skozi meditacijo v proces odpiranja čaker. V teh procesih sem se popolnoma sprostila, se obrnila vase, v svojo notranjo samopodobo, ozavestila vsa potlačena čustva, grde misli in skrbi in vse, kar me je ločevalo od prave poti v mojem življenju. Spoznala sem, da sem sposobna iti skozi vse svoje ovire in res je bilo tako. V veliki meri sem razrešila težave s samokontrolo in potrebo po nadzoru, razrešila pa sem tudi strah pred višino.
To zgodbo s premagovanjem strahu pred višino si bom zapomnila do konca življenja in jo želim deliti z vami. Zjutraj po zajtrku nam je vodič rekel, naj si vzamemo kopalke s sabo, kaj več pa ni želel povedati. Ko smo hodili po puščavi, smo se med sabo spraševali, le kje bomo te kopalke rabili, ko pa je sam pesek, od vode pa niti sledu; na koncu smo prišli do zaključka, da se bomo verjetno kopali v pesku.
Nakar je sledilo presenečenje. Vodič nam je rekel, da bomo obiskali oazo, ampak do tja se bo potrebno spustiti po kanjonu z vrvjo. V trenutku mi je postalo slabo, spraševala sem se, kaj je meni to treba, kako bom jaz plezala, ko pa še nikoli v življenju tega nisem počela. Ja, strah je bil na vrhuncu. Po kanjonu smo se spuščali posamezno; ko sem bila jaz na vrsti, sem mislila, da bom kar tam umrla od strahu; noge sem imela tako trde, da jih še premakniti nisem mogla, skratka, vsa sem bila v krču. Istočasno sem se zavedala, da bo treba priti v kanjon in se spustiti po vrvi, in da nimam kaj premišljevati, ali grem ali ne.
Počasi sem prijela vrv in se začela spuščati, v sebi sem čutila neverjetno napetost, srce mi je razbijalo, vodič mi je govoril, da naj se sprostim in da bo potem vse lažje in res je bilo; še danes ne morem verjeti, kako mi je bilo lažje, ko sem v sebi spustila strah oz. kontrolo. Ko sem prišla na cilj, sem seveda bila zelo ponosna in počutila sem se zmagovalka, v sebi sem čutila herojstvo, premagala sem samo sebe.
Ko smo kasneje prišli v oazo, sem ugotovila, da se je splačalo potruditi, saj sama nisem mogla verjeti, ko sem zagledala bazen z vodo. Kot otroci smo se vrgli v vodo in naša otroška igrivost je prišla na plano.
Vsak dan v puščavi je bil zaznamovan s svojo zgodbo; veliko jih je bilo. To se z besedami ne da opisati, enostavno je treba to doživeti. Teden dni puščavskega življenja je v meni zaznamoval neizmerno tišino, mirnost, radost. Vsak dan pred spanjem vse skupaj podoživljam in si želim, da bi to trajalo in trajalo daleč v prihodnost.
Zdaj doma v polnosti čutim svoja čustva in se tudi zavedam, da sem jaz gospodar svojih čustev. Ko pa me spreleti kakšna neprijetna misel ali pa imam slab dan, pomislim na puščavo in počutim se bolje in še sama pri sebi ne morem verjeti, da potem ta misel pritegne še več podobnih lepih misli in življenje je lepo, če ga živiš tako, kot se ponuja samo in ne, da ga ti spreminjaš.
Na koncu bi se iz srca rada zahvalila Agenciji Oskar, vodiču Ježu (Oskarju), Lisici (Jeleni) in vsem drugim mojim popotnikom oz. živalicam, s katerimi sem preživela nepozaben, enkraten, avanturističen teden puščavskega življenja. Vsekakor se že veselim naslednjega potovanja z vašo agencijo.
Sinajska Mravlja.
Sinajska pravljica z Jeleno Jonke
