05. feb, 2018   Agencija Oskar, Maroko  

 

Možje v modrem

Piše: vodnica Daša G. M.

Ime mu je Mbarek. V nekem trenutku mi je bilo dano, da sem ga lahko klicala z njegovim pravim imenom Nbaa.

Maroko-puščavaBližali smo se Merzougi. Bila je strašna vročina. V senci so danes izmerili 48 stopinj C. Na poti smo se ustavili v mestecu Erfoud. Tu so številne kamnoseške delavnice. Bilo je bolj iskanje sence in hladu. Vseeno sem mojim sopotnikom uspela razložiti skrivnostno okamenelo življenje v tem območju zadnjih najjužnejših delov Atlasa, ki se  počasi niža v Saharski ravnik. Ogromni amoniti, zbrušeni do sijaja, so prav vse navdušili, pa razni polži, morske vetrnice, školjke in vse, kar je ostalo odtisnjeno v kamnu, ki se je milijone let nabiral na dnu morja. Kamen nas popelje nazaj, 200 milijonov let in še več, ko je ta del sveta pokrivalo morje, preden sta se afriška in evrazijska plošča spet začeli bližati druga drugi.

Sledijo dateljni v Risaniju. Risani je zadnje mestece na jugovzhodu Maroka, potem je le še vasica pod prelepimi sipinami Merzouga, čisto na jugu pa še zelo zaprt zaselek Taos. Vsi ne izstopijo, kajti avtobus je danes predmet poželenja …

Risani je puščavsko mesto. Tu se začenja Sahara. Čisto blizu je meja z Alžirijo. Nihče ne ve točno, kje, nekje čez sipine gre … Tam nekje se neha Maroko in začne Alžirija. Zato so bila vsa mesta v bližini nekoč zelo živahna trgovska žarišča. Danes malo manj, ker se državi najbolje ne razumeta, ampak navadnih ljudi to ne moti …  Leta 1975 so Alžirci po Zelenem maršu v Zahodno Saharo mejo z Marokom zaprli. Živahno trgovanje se je čez noč ustavilo … ljudje so ostali vsak na svojem koncu, vsak v svoji državi, nekateri se niso videli že več kot 40 let.

Maroko-BerberV Risaniju je zelo prijetna senčna tržnica, kamor sončni žarki nikoli ne pridejo. In en del je največji maroški bazar z dateljni. Trguje se na veliko in na malo. Preprosto ne moremo verjeti, koliko vrst dateljnov obstaja. K nam pridejo za novo leto v značilni obliki sladkih, včasih presladkih in slastnih, pakiranih v bele stiroporaste posodice. Tu pa so celi kupi svežih in sušenih. Kupim vrečko najdražjih in najboljših, ki mi jih predlaga Khaled. Za moje sopotnike seveda, ki ne morejo verjeti, da so dateljni lahko tako dobri. Spretni trgovci premamljajo turiste s svojimi ponudbami. Prekrasni pisani šali, pa tudi tradicionalni modri in črni, s katerimi si Berberi in Tuaregi ovijajo glave, rute, jelabe (đelabe), tunike, lončenina, tajini (tađini) (lončena posoda, v kateri se kuha tajine – mesno zelenjavna jed – s stožčastim pokrovom, kjer mešajo in ustvarjajo prelestne dišave), pa začimbe, umetelni izdelki iz domačega srebra in zlata, dragi in poldragi kamenčki, fosili, puščavske rože in še kaj. Nakup dateljnov se tako podaljša, pa se ne sekiramo, saj je pred nami prosto popoldne in namakanje v bazenu.

Khaled se je namreč na mojo željo domenil v aubergu *(to je majhen tradicionalni hotelček) »Portes  du desert«, da se pred odhodom v puščavo spočijemo in ohladimo v vodi. Auberge je kot utrjena kasba, tu smo že nekajkrat prespali, osebje je prijazno in za majhno odškodnino ter primeren bakšiš (ki si ga pravično razdelijo) lahko uporabljamo prijeten senčen vrt in bazen. In po napornem potovanju čez Srednji Atlas potrebujemo prav to. Večina sopotnikov poskače v bazen, nekateri poiščejo kotiček na vrtu in to naredim tudi sama. Samo malce želim zapreti oči, pa me že odsanja med sipine, kamor se bomo odpravili zvečer … Sipine Erga Chebbija so eden od mojih najljubših prostorov na tej Zemlji. Vem, da niso edine, ampak tu se mi zdi, da sem doma, tu moja duša miruje. Tu bi lahko bila. V majhni oazici … naredila bi majhen kamp za avanture željne Evropejce in Američane, nudila bi jim prijetno bivanje, odlične tajine, vodstvo po Sahari …

»Ganna, Ganna, zbudi se. Kmalu bo pet!« zaslišim Khaledov glas … Dve urici sta minili kot minutki. Sveža skočim pokonci! Čaka nas puščavska pustolovščina.   

Erg Chebbi je zanesljivo eden od najlepših kotičkov meni znanega sveta. Samo še v Namibiji je nekaj podobnega. Rdeče sipine, preplet vitkih grebenov in vrhov ter vmesnih dolin in širokih wadijev. Razmeroma lahko dostopna, puščavska cesta vodi do vasice Merzouge, kjer so vrata v ta neustavljivo privlačen svet, vrata v puščavo, v nam nerazumljivo in dražljivo pokrajino, kjer se vsi naši čuti zbudijo in srkajo vase lepoto, kjer se zdramijo duhovi tako imenovanega razvitega sveta, ki obnemi ob vsej nedorečeni neskončnosti, kjer besede izgubijo pomen …

Moji potniki se počasi pripravijo … Iz kovčkov prepakiramo nekaj stvari za čez noč v nahrbtnik. Pa malo sadja in vode. Pred nami je dobri dve uri dolga pot. Čez sipine, čez labirint sipin, tja zadaj za sipine proti alžirski meji. Kamele nas že čakajo in fantje tudi. Štirje so. Vsi v modrih jelabah in z umetelno zavitimi šali na glavi. Berberi so, pravzaprav Amaziri. Berberi so jih poimenovali Rimljani. Beseda prihaja iz besede barbari. Pa so imeli svojo kulturo, svoj jezik in pisavo. Torej niso bili neuki, neizobraženi. Nasprotno, izjemno pripravljeni na preživetje v tem lepem ampak človeku neugodnem prostoru. Dva od njih sta Tuarega, modra moža iz puščave ….

Eden od njiju je bil vodja karavane. Zelo tih, nevsiljiv, zaprt, skromen. Mbarek.

Svojim sopotnikom pokažem, kako se zajaše in razjaše kamelo, kako se prilagodiš tej krasni živali,  moji sopotniki se razporedijo. Vsak kamelovodec ima 4 do 5 kamel. Vse poteka počasi. Huda vročina popušča.

Ko me kdo vpraša, kdaj obiskati Maroko, takoj in brez oklevanja odgovorim poleti. Če želiš doživeti puščavo, žejo, vrednost in pomen vode, sence, življenje in preživetje v puščavi, če se želiš naučiti spoštovanja do majhnih stvari, potem moraš v Maroko poleti.

Karavana krene. Sama nisem na kameli, ker sem tako bolj gibljiva in lahko pomagam sopotnikom, če je to treba, seveda. Včasih komu kaj pade s kamele, včasih komu zmanjka vode in takrat sem lahko takoj zraven. Počasi se večeri, zrak postaja hladnejši, dihamo s polnimi pljuči in uživamo ob pogledu na res lepe rdeče sipine. Po kaki uri je sončni zahod. Takrat se ustavimo, potniki poslikajo prizore, ki so jih do zdaj poznali le v knjigah, na koledarjih in razglednicah.

Hodim spredaj in Mbarek se počasi zmehča. Mogoče zato, ker ne silim vanj, ker sem tiho, ker ga ne sprašujem. To, kar sprašujejo vsi, kako ti je ime, a je tvoje delo, a še hodiš v šolo …  in podobno …

Sam mi pove. Da študira v Meknesu. Angleščino in francoščino. Da si mora šolnino zaslužiti sam. Da s starejšim bratom vzdržujeta družino. Da oče ne dela, ker se je ponesrečil. Da ima mlajše brate in sestre, da je težko. Da je to delo slabo plačano. Da je najboljši del plačila  napitnina. Da ga doma silijo, naj pusti študij, naj se poroči z dekletom iz družine in dela še več.

Da tega ne želi, da si želi dokončat študij. Da želi videt Evropo. Začudi me, ker ne reče, da bi šel v Evropo, ampak bi jo le rad videl. Za teden ali dva. Ve, da mora delat za družino. Oni so mi dali življenje, pravi za starše, zdaj moram jaz skrbeti zanje. Pove, da se je rodil čisto na jugu, v enem kampu skoraj na alžirski meji in da so se kasneje preselili v Taos, kjer je oče kupil ovce, pred desetimi leti pa v Merzougo, ker se je začel tu razvijat turizem.

Skoraj je že noč, ko pridemo v naš kamp.

Šotori so taki, kot jih Amaziri res uporabljajo v svojem življenju. Le notri so bolj udobni. Prave žimnice najdemo in bele sveže rjuhe. In diši po tajinu.

Kuharju Ahmedu pomagam pri strežbi, fantje pa odpeljejo kamele malo stran,kjer sedejo in počivajo, kak kamelji glas oddajo od sebe in verjetno tudi zaspijo.

Po večerji fantje privlečejo bobne in kitaro. Težko je opisati vse to. Kot da je neresnično. Nad nami na tisoče zvezdic, v daljavi obrisi sipin Erga Chebbi.

In pesem, mešanica otožnosti, ker si Amaziri zelo želijo imeti svojo državo sredi Sahare, pa zanjo skoraj nimajo možnosti, pa seveda polna ponosa, da so to kar so.

Ko gredo sopotniki spat, mi Mbarek pove, da ga prijatelji kličejo Nbaa in da ga lahko tudi jaz tako kličem.