Piše: vodnik Ur – Bernard Gorazd
Prepričan sem, da je večina že slišala za Most na reki Kwai, filmsko mojstrovino okiteno s sedmimi oskarji iz daljnega leta 1957.
Zgodba se odvija med drugo 
svetovno vojno na Japonskem, kjer so britanski vojni ujetniki skupaj s svojim oficirjem, poročnikom Nicholsonom, prisiljeni zgraditi strateški železniški most. Kljub neskončnim krutostim brutalnega japonskega polkovnika Saita, Nicholson pogumno vztraja pri svojih idejah. Istočasno pa zavezniški vojaki kujejo načrt, da bi ta most čim prej uničili.
To je povzetek filma v 3 povedih. Le-ta je bil posnet bolj za potrebe Hollywooda kot podajanje dejstev, oziroma gre za fiktivno zgodbo ujeto v okvir resničnih zgodovinskih dogodkov.
Dejstvo pa je, da most še danes stoji (ne v originalni različici seveda) 
v provinci Kančanaburi, na zahodu Tajske.
Gradili so ga vojni ujetniki in azijski delavci med letoma 1942/43 in je bil del 415 km dolge proge, ki je povezovala ozemlje današnje Burme z jugom Tajske. Namen te proge je bil oskrba japonske vojske v Burmi, saj je bila plovba po Andemanskem morju, zaradi navzočnosti zavezniških sil preveč tvegana.
Po prvotnem načrtu naj bi gradnja proge trajala okoli 5 let, v resnici pa so jo uspeli dokončati v vsega 16 mesecih. V tem projektu je “sodelovalo” okoli 60.000 vojnih ujetnikov (v večini so bili Avstralci, Angleži, Nizozemci…) in okoli 250.000 domače delovne sile. 
Davek na rekordno hitro dokončanje projekta je bil grozljiv, saj ocenjujejo, da je pri gradnji te proge umrlo približno 100.000 delavcev (predvsem zaradi izčrpanosti, številnih bolezni …). Zaradi prej omenjenih številk, je ta proga znana tudi kot železnica smrti.
Sama proga (kot tudi most) je imela dokaj kratko življenjsko dobo, saj so jo v februarju leta 1945 uničila zavezniška letala.
Kot je pred meseci lepo razmišljala ena izmed potnic, je most, ki zgleda tako nedolžen, danes samo eden izmed mnogih spomenikov na svetu, posvečen žrtvam teh nesmiselnih vojn.
