Piše: Gvido Pevec
Želja velike večine obiskovalcev Mongolije je obiskati, videti in doživeti festival Naadam. Gre za staro tradicijo in beseda naadam dobesedno pomeni igre. Lokalno ime festivala je eriin gurvan Naadam, kar pomeni tri moške igre. Gre za rokoborbo, konjske dirke in lokostrelstvo. Danes igre niso le domena moških, saj v lokostrelstvu in jahanju tekmujejo tudi ženske.
Festival je najbolj priljubljen državni praznik Mongolov, ki tako praznujejo neodvisnost naroda, zgodovinske obletnice, tradicijo in nomadsko kulturo. Na ta način se spodbuja in gradi narodna identiteta.
Med samim festivalom se za domačine čas za 5 do 7 dni dobesedno ustavi. Oblečejo se v najlepša oblačila, ki jih imajo spravljena samo v ta namem. Po večini so to stara tradicionalna oblačila, ki prehajajo iz roda v rod. Odpravijo se po vsej deželi, obiskujejo reke, jezera, budistične templje in svete kraje v naravi. Cele družine in prijatelji skupaj taborijo, kampi z geri so polni. Vsepovsod diši po mongolskem žaru, pripravlja se tradicionalna festivalska jed Khusur. Staro in mlado spušča zmaje na nebu.
Ljudje prihajajo na festival, gledajo igre, navijajo za svoje izbrance ter se veselijo zmag in porazov. Tudi obiskovalci pogosto zajahajo konje, napnejo lok ter se včasih za zabavo med seboj pomerijo v rokoborbi. Mongoli imajo to staro tradicijo še vedno v krvi.
Sam festival ima dolgo tradicijo in predstavlja veščine in spretnosti, ki so bile od nekdaj bistvenega pomena za preživetje v Mongoliji. Brez obvladovanja konja, loka in telesa so bile možnosti za preživetje v težkih pogojih nomadskega življenja nemogoče. In zato so že male otroke praktično takoj začeli pripravljati za obvladovanje teh veščin. Le najboljši in najbolj spretni so se povzpeli na najvišje položaje. Ideal vseh Mongolov je bil in je še sedaj prvi Kan vseh Mongolov – DžingisKan.
Danes vsako mesto in vsaka provinca vsako leto praznuje festival Naadam. Glavni festival je v Ulan Batorju med 11. in 12. julijem. Karte za svečano otvoritev so prodane v nekaj urah. 11 tisoč srečnežev, med katerimi smo bili tudi Oskarjevci, smo bili priča fantastični otvoritveni slovesnosti. Večurni spektakel na glavnem mestnem stadionu je ponudil vrhunsko kombinacijo glasbe, plesa, parad, prepletanja stare in nove tradicije dežele. Enkratno doživetje, vrhunska koreografija in usklajenost nastopajočih so nas pustile brez besed.
Sledijo boji rokoborcev in lokostrelcev, ki mongolsko kulturo predstavijo na svojevrsten način.
Drugi vrhunec festivala je sledil naslednji dan, ko smo si v Khui Doloon Khudag, zahodno od Ulan Batarja ogledali konjske dirke. Na veliki planoti izven mesta se je po ocenah zbralo do pol milijona obiskovalcev. Že samo videti to maso ljudi, ki je prišla z enim sami ciljem, je bilo noro, ko pa so v cilj začeli prihajati prvi jezdeci, sem ostal brez besed. Ob gledanju mase ljudi in strastnem spodbujanju jezdecev, sem začutil, koliko Mongolom pomenijo te čudovite živali. In potem se ustaviš ter z odprtimi usti opazuješ na tisoče ljudi, ki spodbujajo vse nastopajoče in se v resnici zaveš, da je vsa kultura in civilizacija te dežele zgrajena na teh čudovitih bitjih, ki sedaj galopirajo mimo nas. Enkratno in nepozabno!
