Piše: Mark Podlinšek
Potovanje je čas veselja. Na poti vedno znova spoznavam deželo in vedno globlje razširjam svoj notranji prostor. Grčija je kot ustvarjena za to. Odraščal sem z njenimi zgodbami. Glas prednikov iz antike redko koga pusti ravnodušnega. A mojega potovalnega vrhunca ne najdem tam, temveč v skritem srednjeveškem mestecu.
Sedim v svojem najljubšem skritem kotičku Monemvazije. To je na videz običajna kavarna, za katero pa se skriva terasa. Čas se ustavi. Dopoldansko sonce, globok vdih morskega zraka in srebljaj grške kave ustvarijo občutek brezčasnosti. Za to je vredno potovati!
Ko pomislimo na Grčijo, se nam takoj ponudijo slike plaž, otokov in antičnih mest. Antika je gotovo glavna tržna niša grškega turizma. Že v prvih dneh potovanja smo si ogledali nekaj izmed najlepših in najpomembnejših spomenikov človeške kulturne dediščine. Veliko nas jih še čaka. Filozofija starih Grkov nas je začudila, morda nekoliko pretresla, in nas pustila misliti o zmotah našega vsakdanjega življenja. Vtis kiklopskih Miken in svetleče atenske akropole je tako močen, da tudi sam pogosto pozabim na skoraj 1000 let kulture med antiko in prihodom Turkov.
Grško srednjeveško obdobje imenujemo bizantinska doba. To je čas, ko so semena grštva po več kot pol tisočletja počitka vzklila iz tal rimskega imperija. Takratni prebivalci Grčije so sami sebe še naprej klicali »Rimljani«, njihov jezik in kultura pa sta postala grška. Čeprav antičnega sveta junaštev in strasti že dolgo ni bilo, tudi takrat ni primanjkovalo junakov. Nam zagotovo najbolj znana sta cesar Justinijan in cesarica Teodora, ki ju Finžgar opisuje v epskem romanu Pod svobodnim soncem. Zapustila sta nam prenovljeni zakonik, ki predstavlja osnovo evropskega prava, ter eno najpomembnejših cerkva na svetu – cerkev Svete modrosti (v današnjem Istanbulu). Tako kot so njihove prednike vodile Atene, Šparta in Tebe, so bizantinsko krono krasili Konstantinopel (današnji Istanbul), Solun in Mistra. In pa še eno mesto, ki je ostajalo skrito politiki, a polno kulture. Mesto, ki še danes ostaja skrito, kljub svoji lepoti.
Ime »Monemvazija« v prevodu pomeni »enojni vhod«. Staro srednjeveško mesto namreč stoji na otočku, ki ga je leta 375 od celine ločil potres. Edini vhod je tako predstavljal dvižni most. Morebitnih osvajalcev ni potolažilo spoznanje, da jih na drugi strani mostu čakajo potomci Špartancev, ki so mesto ustanovili v 6. stoletju. Ti so se izkazali ne le kot dobri bojevniki, pač pa tudi kot izjemni diplomati. Tako so od svojih vladarjev vselej uspešno iztržili davčne olajšave. Prebivalci Monemvazije so se namreč na svojem vrhuncu uspeli izogniti kar 28 davkom hkrati. V zameno za popravila cesarskih ladij pa jim je bilo prizaneseno tudi s carinami. S prihodom osmanskih Turkov je večina prebivalstva mesto zapustilo.
Monemvazija danes ostaja majhen, butičen kraj, skrit pred masovnim turizmom. Med 32,7 milijona tujih turistov, ki so se v letu 2023 drenjali po otoških plažah in atenski akropoli, jih je le malo sedelo tu, kjer sedim zdaj. »Grški Dubrovnik« ostaja dobro skrit.
Ko smo se zvečer pripeljali do hotela v sodobnem delu mesta, je oči takoj pritegnil otoček, ki ga danes povezuje manjši kamnit most. Videli smo le 100 metrov visok in 300 metrov dolg hrib, ki se nam je med kopanjem na plaži zdel kot prava gora. Ko sem napovedal, da bomo naslednji dopoldan preživeli tam, si je verjetno kdo mislil, da se mi je zmešalo.
Zjutraj nas je avtobus čez most pripeljal do mestnih vrat. Cesta vodi okrog hriba, ki skriva mesto. Kar je še malo prej izgledalo kot zapuščena planota, nas je kmalu pozdravilo z visokim mestnim obzidjem. Čakal nas je vzpon na hrib. Po napornih ogledih prejšnjih dni ta jutranji »sprehod« vedno spremljajo dvomljivi pogledi. Res je, monemvaški hrib izgleda veličasten, morda nekoliko strašljiv. V nas zbudi dvom, morda kanček strahu – a to je tisto, zaradi česar potujemo! Čez 15 minut zmerne hoje smo s sopotniki že stali pod monemvaško cerkvijo Svete modrosti. Pogled je zajemal celotno staro mesto.
Ugotovili smo, da smo močnejši, kot si mislimo. Na to misli Oskar, ko pravi, da so potovanja zmaga duše nad telesom! Jutro je osvojeno, zdaj nas čaka še umirjeno raziskovanje srednjeveških uličic. Ko se opoldne odpravimo na kosilo, si bomo želeli, da bi tu ostali cel dan.
Čeprav Monemvazija pri nas ni dobro poznana, pa skoraj vsak pozna izpeljanko njenega imena – Malvazija. Ja ravno od tod izvira prednik naših trt. Se pa ta starodavna vrsta vina precej razlikuje od tistega, ki ga poznamo mi. Gre namreč za desertno vino, ki je nekoč polnilo sode na vseh večjih evropskih dvorih. Tako med drugim William Shakespeare v Rihardu III opisuje, kako vojvodo Clarenškega utopijo v sodu monemvazije. Po prihodu Turkov je ta starodavna obrt za 400 let zamrla. Prvi uspešni poskusi obuditve tradicionalnega načina pridelave so obrodili sadove šele leta 2010. Danes lahko to kraljevo vino kupimo le v Monemvaziji, a moramo za liter odšteti med 100 in 200 evrov.
Zdaj sem že dober teden doma. Ponovno prebiram zapiske iz svojega zelenega potovalnega dnevnika. Tudi tokrat izstopa vtis Monemvazije. Za trenutek me spet prestavi tja, na tisto skrito teraso. Še se želim vrniti!
Morda pa naslednjič skupaj stopiva skozi »enojni vhod« in se skupaj sprehodiva do cerkve Svete modrosti. Pridruži se nam na potovanju Klasične Grčije. Dežela in mi nikoli več ne bomo enaki. Vsekakor pa je vedno vsakdo na pravem potovanju.