22. apr, 2020   Nekategorizirano  

 

Moja potovalna zgodba – živimo za trenutke

Piše vodnica: Romana Markovič

Moje ime je Romana in sem del ekipe Agencije Oskar. Delam tisto, kar me veseli – ustvarjam potovanja in jih tudi vodim. Potovanja so del mojega življenja že od malega.

Svoje otroštvo sem tudi jaz začela s počitnicami na morju. Starša sta kmalu ugotovila, da bi lahko skupaj tudi potovali in za to sem jima res hvaležna. Sprva nista bila prepričana, da bodo meni in mlajši sestri potovanja sploh všeč, zato smo začeli s kratkimi „izleti“ – London, Praga, Pariz, Bavarski gradovi in podobno. Potovalne trenutke sva oboževali in jih vsrkavali s polnimi pljuči. Tako se je rodila moja strast do potovanj. Brez njih si življenja sedaj ne predstavljam. Vsako leto sem se veselila potovanja z letalom, saj je bilo to nekaj posebnega. Spomnim se, kako si je ati zamislil „počitniško“ Andaluzijo, potem pa smo pet dni raziskovali od jutra do večera. Vsak trenutek ostaja v lepem spominu. Leta so minevala in zadnje družinsko potovanje je bilo potovanje na Škotsko. Noro! Potovanje, ki ga ne pozabim in o katerem velikokrat obujam spomine. Lahko bi torej rekla, da sta starša kriva za mojo odvisnost, ki mi je odprla nov pogled na svet. Zakaj?

lanek 1 1024x768 - Moja potovalna zgodba – živimo za trenutke

Menim, da nam potovanja razširjajo obzorja. So stvari, ki se jih ne naučimo iz knjig in televizije. Iti v svet, videti kakšno je življenje drugje, kakšni so ljudje in kako živijo, se od njih učiti – to je pravo izobraževanje. Združene države Amerike s svojimi parki in mogočnimi mesti so čudovite, prav tako je nora Indonezija, ki je pravo nasprotje Amerike. Vsak del sveta, ki ga obiščemo, nam da novo izkušnjo. Potovanja so mi odprla nov pogled na svet in preko njih sem ugotovila, kaj si zares želim početi. Naj povem, da sem končala študij prava in vedno sem mislila, da bo to moj poklic. 😊 No, temu zaenkrat ni tako in ni mi žal. Rada spoznavam nove ljudi, kraje in kulturo. Vsaka fotografija, ki jo naredim, ni zgolj slika za socialna omrežja, ampak zame, saj se ob vsaki spominjam trenutka, v katerem je nastala. Lepi trenutki v življenju pa so tisti, ki štejejo.

Štiri leta nazaj se je moja potovalna zgodba nadaljevala v Agenciji Oskar in se nadgradila. Še vedno potujem tudi sama, saj menim, da je to nekaj izjemnega. Kot samostojni popotnik sem bila prijetno presenečena, ko sem šla z Agencijo Oskar v Maroko in takoj nato še na Irsko. Takrat sem vedela, da si želim biti del njihove ekipe in sem opustila svoje pravniške cilje. Ste se kdaj vprašali, ali nekaj delate zato, ker ste se za to učili ali zato, ker si tega res želite?

Ljudje me večkrat vprašajo, zakaj rada potujem in zakaj ne morem enostavno biti in uživati doma. Odgovor najdete v tem članku. Potovanja so enostavno del mene. Moj hobi je torej postal moja služba in temu pravim nadgradnja. Tukaj je potem vodenje … zakaj? Ves čas sem govorila: „Ne znam in ne zmorem“. A sem vseeno šla. Kako, to je zgodba za drugič. Bilo je super in rekla sem samo: ¨Jaz bi še!¨. Svoj prosti čas in dopust sedaj namenjam vodenju, saj v tem res uživam in nimam občutka, da sem v službi. Velikokrat rečem sopotnikom, da sem srečna, saj sem plačana za to, da se sprehajam po izjemni naravi in spoznavam ljudi, ki postanejo del mojega življenja. Malo za šalo in malo zares.

lanek 2 m 1024x436 - Moja potovalna zgodba – živimo za trenutke

In tukaj je tretje vprašanje, na katerega najpogosteje odgovarjam: Zakaj ravno Madeira? Se nikoli ne naveličaš? Odgovor je precej preprost: NE! Ste že našli tisti kraj, za katerega ste ob prvem stiku začutili, da je to to? Ko sem prvič stopila iz letala in vdihnila madeirski zrak, sem začutila, da je to začetek čudovite zgodbe. Šla sem na uvajanje, ki pa je bilo veliko več kot to. Vodnik jo opazil, da sem bila res navdušena nad vsem, vse me je zanimalo. Leto in pol kasneje sem se vrnila polna adrenalina, saj sem imela tokrat s seboj 30 ljudi, za katere sem bila odgovorna. Preživeti, ne blesteti, so mi rekli. Madeirska zgodba se je začela! Tja hodim pogosto in vsakič z veseljem, pa naj bo to s potniki ali sama. Verjetno vas zanima, zakaj ravno ta mali otok, kateremu pravim drugi dom? Otok je res majhen, a ima vse! Obožujem naravo in sprehode in tega je na pretek. Gore, levade, gozd lovorikovca, klifi – vsak sprehod je nekaj drugačnega in posebnega. Celo barve so v vsakem vremenu drugačne, kako bi se torej lahko naveličala? Tu je še izjemna kulinarika: na svoj račun pridemo ljubitelji morske hrane, ki je odlična, pa tudi mesa, še posebno govedine. Kako tudi ne, saj se krave pasejo na soncu, na vrhu planote in obdane z lepimi razgledi. Srečne. 😊Pogosto si rečem: „Če bi bila krava, bi bila krava na Madeiri.“ Prva tako je nekaj posebnega sadje – tukaj najdete vse mešanice eksotičnega sadja. Kako se sliši banana-ananas ali limona-marakuja? Slastno! Tisti, ki ste Madeiro že obiskali, se gotovo spomnite Ponche? Sama sem rabila kar nekaj časa, da sem našla tisto pravo in najboljšo. Pijača narejena iz ruma iz sladkornega trsa, sadja (limona, pomaranča, marakuja, mandarina) in medu. Različic je toliko, da bi lahko samo o Ponchi napisala poseben članek. Ampak pazite, največ tri na enkrat. Tukaj je Atlantski ocean, ki privablja potapljače, jadralce, poln je delfinov in kitov, zame pa pomeni surfanje na valovih ter sproščanje ob pogledu nanj. Izjemni so sončni vzhodi in zahodi. Zadnja in najpomembnejša stvar, zaradi katere se rada vračam, pa so ljudje. Prijazni, odprti, dobre volje in vedno veseli, ko se vrnem. Več kot sem tam, bolj ugotavljam, kako so preprosti, gostoljubni in vedno pripravljeni pomagati. Hvaležna sem, da sem spoznala ljudi, ki so mi otok in način življenja na njem še bolj približali. Enkrat mi je moj dober prijatelj rekel: ¨Romana, življenje je zato, da se ga živi.¨ Takrat sem se zamislila. Imela sem občutek, da živim življenje na polno, ampak v resnici ni bilo tako. Včasih se ukvarjamo in obremenjujemo z zelo nepomembnimi stvarmi, namesto da bi živeli za trenutek. Trenutki v življenju so tisti, ki štejejo in se jih spomnimo v težkih časih. Naj torej vsak vaš trenutek šteje in ne sprašujte se, kaj bo ali še slabše, kaj bi bilo, če…

lanek 3 1024x1024 - Moja potovalna zgodba – živimo za trenutke

Enako velja za potovanja – ko doživljamo deželo, izkoristimo vsako priložnost, preizkušajmo, iščimo tiste trenutke, zaradi katerih bomo še boljši in srečnejši. Na smrt me je strah pajkov, kač, kobilic; težave imam tudi z višino. Ko sem spala v džungli na Ometepe v Nikaragvi in šla na sprehod čez viseče mostove ter na zipline sredi džungle v Costa Rici, sem bila zares prestrašena, vendar sem preživela in tisti trenutek presegla samo sebe. To so potovanja. Verjamem, da ne potujemo samo zato, da vidimo znamenitosti, ampak  da nam ostane edinstvena izkušnja.

Veliko ljudi, ki so mi blizu, ne razume, zakaj se v teh dneh počutim utesnjeno. Hodim na sprehode in v hribe, tečem, preživljam čas z družino in prijatelji, delam od doma, kuham … Hvaležna sem, da imam čas in nekako sem se tega stanja že navadila. Vem, da se bom iz te situacije naučila veliko dobrega. Seveda pa nekaj manjka in to je – letalska karta. Rada načrtujem svojo prihodnost in trenutno teh načrtov ni. Prve noči sem sanjala, da padam in raziskava s spleta je pokazala, da moje sanje pomenijo, da izgubljam nadzor. Moja tesnoba je torej povezana s tem, da svoje bližnje prihodnosti ne morem načrtovati. Se komu dogaja podobno? Pogrešam svobodo in pogrešam potovanja. Vsako jutro se zbudim in upam, da bom prebrala novico: letališča so ponovno odprta, srečno pot! 😊Tisto, kar je bilo prej samoumevno in dosegljivo, je trenutno nemogoče. Sedaj bom še toliko bolj cenila vsak trenutek, ki ustvarja spomine.

Hvaležna sem, da so potovanja del mojega življenja in da so mi dala veliko lepih trenutkov z družino in prijatelji. Trenutno vsi obujamo spomine ob slikah in sanjamo. 😊 Sanjajte tudi vi in se vidimo kmalu! Že veste kam gremo?

lanek4  768x1024 - Moja potovalna zgodba – živimo za trenutke