Sloni na Šrilanki
Piše: vodnica Sandra Modic
Sinhalci veljajo za levje ljudstvo, saj naj bi bili potomci leva in lepe indijske princese, a kljub temu so bili skozi dolga stoletja najbolj povezani s sloni. Slon ima na Šrilanki izjemen simbolični, kulturni in ekonomski pomen. Skozi zgodovino so te mogočne živali pomagale teptati zemljo za rezervoarje, nosile so težki material za gradnjo stup, vlekle so debla iz gozdov … V času verskih festivalov je slon edina žival, ki lahko nosi relikvije Bude in drugih svetih oseb. Šrilančani jih bogato okrasijo in občudujejo v procesijah. Številni obiskovalci danes pa na Lanko prihajajo tudi z razlogom, da bi pobližje spoznali te mogočne velikane.
Šrilanški slon je največja podvrsta azijskega slona, ki ga najdemo v kar 17 državah, vse od Šrilanke pa do Burme. Zanj je značilno, da je na nekaterih predelih kože, ponavadi na obrazu, rilcu ter ušesih, brez pigmenta, zaradi česar deluje, kot da bi imel pegice. V višino doseže nekje do 3m, tehta 3-4 tone ter doseže starost do 60 let v divjini.
Od afriškega slona se razlikuje predvsem po tem, da je manjši. Poleg tega imajo azijski sloni le redko okle, najdemo jih le pri slabih 10% samcev, medtem kot jih imajo pri afriških slonih tako samci kot samice. Razlikujejo se tudi v rilcu, azijski slon ima le “en prst”, saj hrano pobira s tal. Afriški pa dva, saj hrano nabira pretežno z dreves. Azijski slon ima na glavi dve izboklini, zaradi česar njegova glava deluje bolj simetrična kot glava afriškega slona, ki ima le eno. Prav tako so ušesa afriškega slona občutno večja. Slednje naj bi bila posledica večje vročine, saj se sloni hladijo predvsem z mazanjem z ušesoma.
Samice z mladiči živijo v čredah, ki jo vodi najstarejša samica. Samice so breje 22 mesecev, kar je druga najdaljša brejost takoj za modrim kitom. Mladi slončki se kotijo med dežjem, da se prekrije njihov vonj, zaradi varnosti pred plenilnic. Skotijo se z več dlake, da ji ta ščiti pred soncem. Odrasli sloni pa si v gube natrejo peska in blata za zaščito pred soncem. Za mladičke skrbijo tudi t.i. “halo mame”, sestre, tete, saj mamica potrebuje dodaten čas, da lahko zaužije dovolj hrane, da proizvede mleko. Ko pridejo sloni v puberteto, čreda samčke izloči, da ne pride do parjenja med sorodniki. Samček mora tako najti drugo čredo, večina odraslih samcev pa živi samotarsko življenje.
Odrasli sloni pojedo kar 150-200 kg zelenja dnevno, vendar kar 60% hrane izločijo neprebavljene. Na Šrilanki iz slonjih iztrebkov tako izdelujejo tudi papir. Dnevno sloni popijejo vsaj 80 L vode, več kot 4 L pa jo naenkrat lahko držijo v rilcu. Sloni so zelo dobri plavalci, pri teku pa lahko dosežejo hitrost 18 km/h.
Danes na Šrilanki najdemo v divjini več kot 7000 slonov. Ta številka je bila za časa angleške kolonizacije že precej nižja, saj je bil priljubljen šport med Angleži tudi lov na slone. Zaradi vedno večjega poseganja v naravo in krčenja habitata slona, pogosto prihaja do srečanj med sloni in človekom. Človek se je poskušal ograditi z električnimi ograjami, vendar so sloni našli način, kako jih onesposobiti, t.i. slonjih petard pa so se sloni tudi privadili. Kadar pride do spopada med slonom in človekom, je izid lahko smrtonosen, tako za slona kot za človeka.
Tekom našega potovanja smo se večkrat srečali s sloni. Ob cesti smo jih podkupovali z bananami, da so nas spustili naprej, da smo lahko nadaljevali našo pot. 🙂 Pobližje smo se z njimi srečali v Pinnawelli, kjer smo jih opazovali med kopanjem v reki in jih hranili s sadjem.
V narodnem parku Kaudulla pa smo bili priča tudi izjemnemu dogodku zbiranja slonov oziroma t.i. “gathering-a”. V času sušnega obdobja se namreč nivo vode v rezervoarjih zaradi namakanja okoliških riževih polj močno zniža. Ker so tla na teh predelih dobro namočena, kljub suši, zraste mlada zelena trava, ki privabi slone, da se dodobra najedo. Tekom našega safarija smo tako videli več kot 250 slonov, ki so se mirno pasli naokoli. Nepozabno in magično doživetje!
