Jordanija – november 2013
Potovanja z Marjanom Ogorevcem
Že na začetku letošnjega leta sem napletala namere o potovanju v eno od peščenih puščav. Pred leti, še v Gadafijevih časih, so me močno presunile peščine
libijske Sahare – v organizaciji Agencije Oskar. Ko smo tako poležavali na eni od peščini in sem pod sabo občutila pesek, pesek in samo pesek in nad sabo modro nebo s soncem, sem vzkliknila: Yes! To je to! Od takrat nosim izkušnjo oblih peščin in željo po njih v sebi. Spomladi sem bila dvakrat na Oskarjevem seznamu za Namibijo, vendar sta bili obe potovanji zaradi nezadostnega interesa odpovedani.
Proti jeseni sem prejela po pošti Oskarjev seznam načrtovanih potovanj, ga na hitro preletela, dokler se mi pogled ni ustavil na “Čudoviti Jordaniji z Marjanom Ogorevcem, nočitvami pod zvezdami in večurnimi pohodi …”. Odločitev in posledična prijava je padla v trenutku; priprave na potovanje pa so se začele z nabiranjem pohodniške kondicije in prebiranjem 
Ogorevčevih knjig. Izkušnja libijskih peščin pa me je vedno bolj obvladovala …
Potovanje se je začelo, z njim pa tudi šoki. Prvi me je zadel že med čakanjem na letališču v Istanbulu, kjer mi je Marjan Ogorevc v kratkem spoznavnem pogovoru brez zadržkov povedal, da imam v levem kolenu energijsko blokado, za katero naj bom hvaležna svoji mami, in da naj avtorstvo za probleme na desni strani tega kolena pripišem kar sebi in svoji potrebi po stalnem načrtovanju in s tem povezanimi pričakovanji. Puf! To je bil udarec, ki sem ga premlevala na letu med Istanbulom in Ammanom.
Kmalu je prišel drugi udarec, ko sem prvega dne na začetku poti skozi kanjon iz vrečke izvlekla svojo novo identiteto – MIŠ! Huh! Joj! 
Kaj se mi bo še zgodilo na tem popotovanju, ki se je pravzaprav šele začelo?! Prvi dan je bil zares klapoušen, prav tako drugi. Nihče me ni klical po uradnem imenu, le Miš se je počasi prelevila v Miško. Pri tem sta bili najbolj vztrajni Ovčka in Žirafa. Mojca je izginila, bila je le Miška, ki se je umaknila vase in se začela obotavljivo dobrikati Kači, Mački in Lisici, pa tudi za Kobro je kdaj pa kdaj našla prijazno besedo. Miška je začela radovedno opazovati svet okoli sebe na sebi lasten način: postala je tiha, umaknjena v ozadje z dobrim pregledom nad dogajanjem in možnostjo hitrega umika, le pri nabiranju oreškov in semen je bila neuspešna.
Kakšna sprememba od Mojce k Miški! 
Dobro je dela! Optiko je res dobro občasno spremeniti in postati nekoliko drugačen od običajnega sebe. Kakšne počitnice! Kakšen odklop od znanega in pričakovanega!
Kakšna harmonija med bosimi nogami in toplim peskom! Kako prijetno se je skriti v spalno vrečo in gledati zvezdno nebo nad sabo! Kako prijetno bo spet občutiti topel pesek pod podplati na Sinaju, v Omanski puščavi ……
Bosonogi peščeno-puščavski pozdrav,
Miška
