Nekateri ljudje se rodijo posebni, drugi to postanejo, a večina ljudi je preprostih. Tako je bila preprosta tudi naša skupina osmih popotnikov, z Nino (vodičko) na čelu. Vendar se je naši skupini zgodilo nekaj posebnega. Ibrahim pazi na svojo feluko kot večina Slovencev na svoje zakreditirane avtomobile, samo da temu smešnemu kapitanu njegova feluka nosi kruh na mizo. Zato smo bili že pred prvim vkrcanjem opozorjeni o pravilih obnašanja, hranjenja ter obuvanja v temu hotelu pod milijon zvezdicami. Tako smo začeli naše jadranje po Nilu po pravilih. Ko smo se ustavili na prvem kopanju, nas je presenetila riba, ki je »stražila« svoj zarod in tako je prva iz vode »poletela« Vesna in za njo še par »vrlih Slovencev«, po tem ko smo diskutirali o krokodilih v Nilu. Seveda smo o pošasti povedali tudi Ibrahimu , ki se je nebodiga len potopil in na površje priplaval z nečim v rokah. Vsi smo mislili da se samo šalil, a ko je razprl roke je iz njih skočila naša pošast, skratka majhna riba, ki je v resnici pod kamen skrila svoje ikre. Smeha je bilo veliko. Po slastnemu kosilu smo se pri 41°C spravljali k zasluženem počitku. Kar na enkrat  je začelo precej pihati in čez deset minut deževati. Seveda te senzacije nismo smeli zamuditi in že smo imeli slikanje ter pogovore o tem da je to že drugi dež v dveh dneh. Pričakovali smo sonce čez pet minut, vendar smo ravno pravi čas prišli do obale, ker se je razbesnel pravi peščeni vihar! S to precej resno nevihto je temperatura padla na 23°C. Lokalni fantje so nas gledali s strahom v očeh, ko smo jim mi govorili: »no problem, that is normal, do not worry« in smo poskakali oblečeni v reko Nil, saj smo že bili vsi celi premočeni, pesek smo imeli povsod, v očeh, v ustih, tudi med zobmi je škripalo.
Nina se je kot prekanjena svetovljanka hitro znašla in nas poslala v bližnjo vasico na čaj, medtem pa so ona in naši fantje našo feluko spravili nazaj v normalno stanje in nam skuhali prav dobro večerjo- brez šale lahko rečem, da najboljšo na celotnem potovanju. O viharju ne bi bilo sledu, če se nam bi pene za spanje v redu posušile. Ampak vsega ne moremo imeti, tako smo eni spali to noč na »vodnih« posteljah, drugi pa so odkrili novo uporabo plastičnega kuhinjskega prta. Tukaj bi lahko še govorila o stranskih učinkih antinalčkov, o gusarjih ali o algah na Ibrahimovi glavi, a potem bi vedeli vse, prav bi bilo, da bi to, kar smo doživeli mi, doživel še kdo drug. Vendar boste na to moral počakati vsaj tri leta, glede na to, da je Ibrahim rekel, da kaj takšnega še ni doživel v svojem življenju, še posebej ne avgusta. In tako je naša skupina postala posebna, Ibrahimova feluka zaznamovana samo z ogromno količino vode in peska, drugače pa pripravljena na nove turiste. Aja, pa še nekaj glede spanja na »vodnih« posteljah: malo spanca nikomur ne škodi, lahko bi pa koristil, če bi bili malo daljši!