Ko govorimo o Maročanih potem ni govora o Arabcih, kot mnogi najprej pomislijo, tukaj živijo pretežno Berberi, Arabci so poselili zgolj najbolj 
gospodarsko donosne lege ob morju. Berberi imajo svojo kulturo, običaje, tradicijo in jezik. Torej Maroko ni svet Arabcev.
Berberi niso nikoli bili narod, saj niso nikoli imeli svoje države, razen nekaj manjših kraljevin za časa Rimljanov. Prav tako niso iste rase saj med njimi najdemo črnce, belce in vse ostale vmesne odtenke. Govorijo približno isti jezik vendar z velikimi razlikami v narečju, tako močnimi da se med sabo mnogi še danes ne razumejo. Abecedo so jim prinesli Fničani in jezik je praktično edina skupna lastnost vseh Berberov poseljenih pretežno na območju S Afrike (večina jih živi v Maroku in Alžiriji). To je glavna skupna lastnost, ki jo prvotni prebivalci S Afrike in “potomci Atlantide” posedujejo, zato jim pravimo “Berberofoni”. Danes, natanko pred nekaj leti, je njihov jezik postal uraden jezik in poleg berberščine uporabljajo v Maroku še dva uradna jezika, to sta francoski in arabski.
Berberi so se na veliko upirali prihodu Islama in šele takrat, ko so jim Arabci ponudili enakost, vodilna delovna mesta, nadzor nad trgovino, … so sprejeli novo religijo, novi jezik in pisavo, medtem ko svojega jezika in pisave niso nikoli opustili. Tisti Berberi, ki niso želeli 
sprejeti novega vpliva iz vzhoda, so se raje umaknili proti jugu, visoko v Atlas, v skrite in odmaknjene ter težko prehodne kanjone in pokrajine. Tukaj so zaživeli svoje življenje v skladu z naravo. Okoliške kamnine in gozdovi so jim dajali gradbeni material. Reke, bogate s čisto gorsko vodo, so namakale redka a rodovitna polja. Tako so dobili streho nad glavo, hrano in vodo. V teh južnih pokrajinah Berberi še vedno živijo svoje tipično življenje v blatnih hiškah iz Tisoč in ene noči, ob rekah, ki rjavo skalnato pokrajino spreminjajo v zeleni in cvetoči paradiž, katerega prostor napolnjuje petje rajskih ptic.
Marsikje so njihova naselja tipično tradicionalno urejena v barvi okoliške zemlje. Izstopajo kasbe, mogočne enodružinske hiše, ki so včasih nudile zavetišče manjšim karavanam preden so prečkale mogočno gorovje Atlasa. Ponekod, v najbolj odmaknjenih predelih, živijo Berberi kar v jamah, enako kot včasih neolitski človek. Živijo samozadostno, ukvarjajo se s pašo drobnice in 
vzgajanjem poljedelskih kultur, predvsem pšenice, krvavo potrebne za njihov vsakdanji kus-kus.
Skoraj vsaka berberska vas, tako imenovana ksar, ima svojo čarovnico in na vseh tržnicah se pojavljajo trgovci, ki prodajajo čarovniške zvarke, uroke, drobovje živali, njihove kože, rogove, amulete, … Čarovništvo je tukaj še vedno močno prisotno, prav tako zgodbe o “džinih”, ki so spremenili usodo marsikateremu posamezniku. Zaščito pred pravkar omenjenim so našli v tetovažah, geometrijskih likih, srebru, fatimini roki, konjski podkvi, … Vse to spremlja njihov vsakdanjik od rojstva pa vse do smrti.
Berbere in njihovo življenje najbolje spoznamo na naših daljših potovanjih, ko se z jeepi premikamo po brezpotjih v najbolj zakotne kotičke Visokega Atlasa. Naše najdaljše in hkrati najboljše potovanje je 15 dnevna Berberska pravljica, ki nas zapelje v berberski vsakdan, v njihove domove, med najlepše maroške predele in pokrajine. Berberska pravljica je kot obliž na rane vsakemu pravemu potniku in glede na to, da je razpisana samo enkrat letno ne kalkulirajte predolgo, kajti število potnikov je omejeno, povpraševanje pa upravičeno veliko.
Senad Osmanaj
FOTOGALERIJA BERBERSKA PRAVLJICA
