Sedemletnik, v praksi simpatična 
mešanica igrivega otročaja in včasih že tako odraslega človeka. Mame smo obdarjene s posebnim čutom (oštevilčite in poimenujte ga poljubno) in moj mi je namignil, kako smo na ravno pravšnji točki življenjske poti, da lahko sinu ponudim kakšno potovalno izkušnjo, ki mu bo razširila temelj na dodatne dimenzije. Čas, da spozna še drugo, neevropsko plat našega pisanega planeta, čas recimo za simpatični Maroko! In ker vem, da Oskarjevci znajo zaiti v vsako poro neke dežele, odločitev ni bila prav težka. Sine je navdušeno sprejel idejo, ko sem mu pokazala slike gora in puščave – prav te razgaljene narave sem se tudi jaz najbolj veselila.
Magreb (zahod, torej 
drugo ime za Maroko) te ne more pustiti ravnodušnega. Še vsak tako otopeli ignorant bi moral na tiho spontano izdahniti vsaj kakšen »ooo« ali »waaau« nad čudesi, ki so jih po deželi izoblikovale geološke sile. Za začetek te že ob pogledu iz letala na severu (oz. Rifu) presenetijo neskončna polja rodovitne črnice, v tem času že obilno požeta in čakajoča novo setev. Maročani s skrbno načrtovanim namakanjem in gospodarjenjem s pomladansko vodo z visokih gora pridelajo praktično vso potrebno hrano za več kot 30 milijonov prebivalcev – zaradi skrivnostnih beduinov v oddaljenih sušnih predelih se pravzaprav niti ne znajo prešteti. Če se podaš v deželo nepoučen, pričakujoč nekakšno tipično severnoafriško neplodno polpuščavo, je tu že prvo presenečenje.
Potovanje je bilo lepo sestavljeno, v dvanajstih 
dneh smo prešnofirili življenjski utrip velikih mest Casablance, Rabata in Fesa, bogato zaokrožili po notranjosti dežele vse do romantičnih puščavskih sipin in visokega Atlasa, ter zaključili v udobnem, magično zvenečem Marakešu. Bil je ramadan, dežela je živela v nekem popolnoma svojem ritmu, kar je tudi imelo svoj čar v umirjenih dnevih, pa zato toliko bolj živahnih večerih. Najbrž bo moj vpliv, a tudi sine je najbolj užival tam, kjer smo se predajali naravi. V ozkih starih mestnih medinah, prepolnih vonjav, zvokov, vsebin in drugačne mentalitete, pa se je počutil precej neprijetno. Kako naraven odziv nekega bitja na okoliščine, ki so tako zelo drugačne od domačih! Vsekakor je spoznal, da niti drugačna barva, religija, jezik ali način življenja niso ovira za prijazen nasmeh in kanček tople nagajivosti, ki jih je bil deležen na vsakem koraku, na vsakem mimobežnem stiku z domačini. Ljubkost sedemletnega lumpa mi je priskrbela celo ženitne ponudbe domačinov.
Pot v notranjost
nam je odkrivala nove čarovnije narave in čeprav moja misel na prvo žogo morda ne zveni ušesom všečno, sem prepričana, da Maroko ne bi bil pol toliko krasen, če bi ga prekrivala rodovitna zelenica in širni gozdovi. Je že prav, da naša Zemlja pokaže vse svoje obraze in tale v Maroku je gotovo eden veličastnejših. Geološka dogajanja so si tukaj resnično dala duška in človek si ob prizorih, ki se nizajo po pokrajini, zaželi več geološke izobrazbe.
Priznam, napol preslišala sem sicer zelo zanimivo podane zgodbice iz zgodovine
države, pa se zasanjala v skalovja, minerale, rudnine, fosile. Okrasta pokrajina, sred katere naenkrat zrase popolnoma rdeč hrib, za njim se sprehaja senca oblaka in riše nenavadne temne lise po valujočem golem hribovju, prekine ga kakšna erodirana skulptura nenavadnih oblik, potem nenadoma iz pobočja vzniknejo kot zobovje ostri robovi črnega skalovja in kmalu zatem se v vertikalo postavljene plasti ponašajo z vzorci, kot bi opazoval letnice na lesenem izdelku. Nato nenadoma iz teh mavričnih čarovnij erodiranih apnencev, peščenjakov, konglomeratov, vulkanskih kamnin in kdo ve česa vse še, pademo v čisto konkreten kanjon. Po njem se leno vijejo ostanki avgustovsko presušene reke, ki skupaj z zalogami vode dajejo življenje bujni zeleni oazi palmerije in vsemu slastnemu, kar gojijo v sencah palm. Ob robu palmerije umetelno naložene hiše iz naravnega materiala, ki se tako zlivajo z naravnim ozadjem, da jih človek na daleč komajda opazi. In za hišami se dvigajo mogočne stene kanjona, kot nekakšen presek živobarvnega 
skalovja, v katerem domišljija najde brez števila oblik.
In potem tista neprecenljiva pravljica, ko se center za ravnotežje v možganih še kar malo udobno ziblje na kameljem koraku, ti pa že na eni izmed sipin zraven preprostega berberskega tabora strmiš v brezhibno jasnino nočnega zvezdnatega neba in se ti sploh ne zdi nemogoča ideja, da te bo Mlečna cesta zdaj zdaj pogoltnila vase, tako intenzivna in blizu se zdi. Še potem, ko te spanec pod črnim platnom počasi odnaša vase, so pred očmi prizori v zahajajočem soncu ožarjenih sipin, ki se počasi prelivajo ena v drugo in kar kličejo po neizpeti želji, da bi se peš podal čeznje in sprostil otroka v sebi, se pokotalil in podrčal po pobočju, zgrabil pesek in opazoval, kako ti drsi med prsti. No, meni se zdi prav dobra ideja, takole skoz celo življenje negovati otroška veselja v sebi.
Ljudje, ki smo jih srečevali po notranjosti dežele, so se 
zdeli kot njen sestavni del – tako nekomplicirani, delovni, prilagojeni trdim zakonom narave in podrejeni svoji veri. Njihov čas teče mirno in zložno, prav občutiti je nekakšen notranji mir, ki jih preveva. V tem pogledu smo jim lahko kar malo »fauš«…
In potem smo bili kar naenkrat spet doma. Na srečo se potovanja ne zaključijo, ko pobašeš kovček na letališču in ga raztovoriš v domači pralni stroj. Skozi pogovore, spomine in slike šele počasi nastaja tisti nezavedni film, ki te notranje bogati. Težko to razložiš nekomu, ki mu je dovolj, da si na domačem kavču pogleda dokumentarec o Afriki in potem misli, da tudi o Maroku ve vse. Ali komu drugemu, ki tvoja doživetja ošvrkne s komentarjem v smislu »A spet si potovala, koliko je pa stalo?«. Najbrž sine ne bo eden izmed njih in tega sem zelo vesela. Prav prepričana sem, da se je tudi njemu Maroko kot celota usedel v tisto pravo, nevidno notranje bogastvo.
Andreja
