Dolgo je veljalo, da je maroška kuhinja med najbolj raznolikimi na svetu. To je gotovo rezultat stoletja dolgih stikov Maroka z zunanjim svetom. Maroška kuhinja je mešanica berbersko-mavrskih, evropskih in sredozemskih kuhinj. V osnovi gre za berbersko kuhinjo z raznimi kasnejšimi vplivi, ki so predvsem safardski (torej judovski) in vplivi mauriskov (torej tistih muslimanov, ki so pobegnili iz Španije po španski rekonkvisti).
Maroška hrana zelo izdatno uporablja začimbe. Večino bolj eksotičnih so tisočletja uvažali iz Vzhoda, mnogi dodatki pa so tudi domačega izvora. Med njimi so kralj začimb, žafran ki prihaja iz maroškega kraja Tiliouine, meta in olive iz Meknesa, pomaranče in limone iz Fesa in ostali.
Začimb si ne moremo predstavljati brez mešanice, ki se imenuje Ras El Hanut in je sestavljena iz 35 različnih začimb. Temu radi rečemo maroška Vegeta, ker je (podobno kot Vegeta) rešilna bilka vsake slabe gospodinje. Ne glede na to, kaj daš v lonec, s pravim miksom začimb bo vse, kar bo nastalo prava poslastica. 
Nam najbolj tuji je okus orientalske kumine in nismo vsi navdušeni nad njim. Maročani je uporabljajo na tone in se znajde na vsem – od solate, do mesa in celo v juhi rada plava. Ima značilen okus po orientu in zgodbah iz 1001 noči. Če bi si jo predstavljali kot lik iz teh zgodb, bi gotovo predstavljala zoprnega trgovca, ki te nadleguje na vsakem koraku.
Maročani so navdušeni mesojedci. Če gostu na mizi ne postrežeš mesa, je užaljen in nobeno slavje ne mine brez kupov dobrot pripravljenih iz različnih vrst mesa. Prevladuje piščanec, a domačini ponavadi vprašajo: “Chicken or meat?” torej “Ali boste piščanca ali meso?” ker je zanje resnično meso le rdeče meso govedine ali jagnjetina (ki pa je relativno draga, saj so maroške ovce bolj ko ne koščene in je zato v hotelskih restavracijah ne zasledimo pogosto).
Svinjine v Maroku ne najdemo, saj jim je že prerok Mohamed svetoval naj se tega (zelo mastnega in lahko pokvarljivega) mesa v domačih vročih krajih rajši izogibajo. In ker se je niso navadili jesti, se tako ali tako večini (tudi tistim redkim izjemam, ki so jo kdaj poskusili kjub verski prepovedi) ne zdi okusna.
Kljub temu, da ima Maroko več kot tisoč kilometrov atlantske obale, pa je na njihovem jedilniku zelo težko najti morsko hrano ali ribe. Tem so se pravoverni muslimani malce izogibali zaradi vere, malce pa zato, ker je bilo težko priti do obale (Maroko je ogromen) in ni bilo primernih hladilnih naprav, ki bi poskrbele, da bi takšni priboljški ostali dovolj sveži za pripravo v, od morja oddaljenih, mestih.
Gotovo najbolj znana maroška jed je pripravljena iz pšenice durum in se imenuje kuskus. To je najstarejša maroška specialiteta in še vedno ponos vsake dobre gospodinje. Kuskus se pripravlja ob petkih (ki so podobni našim nedeljam), ko je več časa in mora biti na mizi nekaj dobrega. Če bi želeli vzporednico z našimi dobrotami, potem je kuskus najbližje nedeljski goveji juhi (po funkciji, ne po okusu).
Maročani radi kuhajo svoje meso (in zelenjavo) v velikih, slikovitih glinenih posodah s stožčastimi pokrovi, ki se imenujejo TAJINE. Ravno zaradi te posode je naročanje hrane v Maroku sila enostavno – vedno lahko naročiš tajine in lačen gotovo ne boš, kajti vsaka hrana (pa naj bo to govedina, piščanec, jagenček, zelenjava ali kamelje meso), ki prihaja izpod tega glinenega stožca, se imenuje tajine ne glede na to, kaj v resnici jemo. Tukaj res ni dilem!
Feška specialiteta je pastilla (izgovarjajo kot bestilla), ki pa nima veliko skupnosti s špansko pastillo. V Maroku gre za nekakšen štrudel, zavit iz testa z različnimi nadevi in obilico sladkorja in cimeta na vrhu. Zelo okusno, a ne? Ampak napolnjen je ponavadi z mesom! In to ne katerimkoli mesom, originalna verzija je pripravljena z golobjim mesom. In ker naj bi najboljša pastilla prihajala iz Fesa, v mestu nikoli ne vidimo veliko golobov J!
Slovenci imamo zelo radi juhe in harira kmalu postane naša prva izbira v času kosila. Če naše juhe predstavljajo predjed, pa je maroška harira pogosto jed sama zase in v mesecu ramadanu, ko zvečer (po celodnevnem postu) prekinejo lakoto in si privoščijo prve dnevne kalorije, je to po navadi harira in dateljni.
Nekaj, kar se vsakemu od nas, ki radi potujemo po Maroku, vtisne v (gastronomski) spomin, je okusen, malo sladek in zelo svež maroški kruh. Maročani v preteklosti niso poznali pribora in zato še danes najrajši jedo kar s kruhom tako, da ga pomakajo v omake in iz njega oblikujejo čašico s katero zajamejo hrano, tudi kuskus. Maročanov brez kruha ne bi bilo! In mi se jim pri tem rade volje pridružimo. Kruha sicer ne uporabljamo namesto žlice, ga pa z veseljem pomakamo v omako ki ostane na koncu v tajinu. Največ kruha v Maroku izdelajo iz grobo mletega žita moke durum. Vrst kruha je več, od kvašenega do nekvašenega, a prav vse so zelo dobre.
Pri pijači se moramo Slovenci malo držati nazaj, saj se kaj kmalu zgodi, da se nas maroški berberski viski malo preveč prime in potem nas čaka burna (neprespana) noč. Edino tukaj lahko pijete čaj, ki se imenuje viski in je sestavljen v večjem delu iz zelenega čaja, ki mu dodajo sveže metine lističe. Zadeva je tako zelo aromatična in močna (sploh ko v kozarček, iz katerega boste reč pili, dodajo še en zajeten blok sladkorja), da se zelo hitro zgodi, da po popoldanskem čaju človek še nekaj ur gleda kot sova. Čaj v Maroku je del kulture in nikakor ni le zvarek, ki se ga pije ob bolezni.
Vina je tukaj malo. Nekaj vinske trte sicer gojijo v okolici Meknesa, a vse kar se tam pridela, potuje večinoma na Zahodne trge ali v trgovine, ki imajo za prodajo alkohola posebna dovoljenja. Nekateri znajo povedati, da je vino kar okusno, odvisno od tega katero vrsto poizkusimo.
Načeloma pa se alkohola drži etiketa “prepovedano” in tudi če ga že pijejo (kar seveda se tudi v Maroku kdaj dogaja), to počnejo z malce slabe vesti in o tem nikakor ne razlagajo na veliko. Kulture so si po svetu pač zelo različne!
