Piše: vodnica Alja Mravljak
Za približno 22 Slovenij (odvisno kako velik krog vzamemo v obzir) velik Maroko leži takoj čez gibraltarsko ožino, na začetku Afrike. Svoj manjši del obale si deli z ostalimi Sredozemskimi državami, večji del pa se vleče ob mogočnih valovih in dolgih plažah Atlantika. Njegove močne sosede so le stoletja del njegove zgodovine. Proti vzhodu so mejo razdelili z Alžirijo, ki je v nekem kulturno zgodovinskem pomeni skoraj eno z Marokom, tako sta si podobna. Ljudje pa v Maroku vsi poslušajo alžirske glasbenike (kot je na primer Cheb Khaled in ostali) in jih imajo za svoje (no, sicer ravno Cheb Khaled je od nedavnega lastnik maroškega potnega lista in živi ob Atlantiku v enem maroških letovišč). Bolj skrivnostna od Alžirije je maroška južna soseda, Mavretanija. Od tam v Maroko prihaja prava Afrika, taka kot se jo na primer spomnimo iz pustolovskih knjig V puščavi in goščavi. To je tudi edina afriška država s katero Maroko nima mejnih nesporazumov (ali pač?). Namreč, Alžirska meja je že dolgo zaprta, spodnja, južna meja z Zahodno Saharo pa v resnici sploh ni meja. Velike države- velike težave!
Motili bi se, če bi od Maroka pričakovali le puščavo. In tudi zgolj le plaž ne najdemo tam. V veliko presenečenje (geografsko) nepoučenih popotnikov po Maroku, se nekako skoraj po polovici države vleče mogočni, dolgi in pravilno imenovani Visoki Atlas. To je kralj vseh maroških gora. Njegov najvišji vrh se steguje svojih 4156 m proti soncu in je hkrati tudi ponosno najvišji vrh v Severni Afriki. Vzpon na Jebel Toubkal (kot se imenuje) ni noben večji podvig in ga brez težav lahko opravi vsakdo z osnovno kondicijo (in brez težav z višino). Njegov nižji brat Jebel Mgoun pa je druga zgodba.
Ti ponosni hribi delijo deželo na dve polovici, oziroma na dve tretjini. Zgornji del, ki se potem nadaljuje proti Španiji čez Gibraltar, je ugoden za lepo življenje. Tam ob obalah Atlantika živahno vrvita največji mesti Casablanca in Rabat. Malo v notranjost pa mirno živita svoje spokojno življenje zgodovinski prestolnici Fes in Meknes. Proti severu, tik preden si človek že zmoči noge v Sredozemskem morju, pa mora prej še prečkati pogorje Rif. Nenavadni kraji so to. Posejani z marsičem…
In še južni del nam ostaja- tam ni nič tako kot na severu. Ljudje so prijazni, odprti, pokrajina zelo hitro pade z visokih hribov in se izravna v dolg, odprt peskovnik barv, skal in ničesar drugega. Tu je začetek velike puščave, Sahare. To je »neuporabni« Maroko, ki so se ga stoletja dolgo lotevali vsi sultani in le redko kateremu je podvig uspel. Tu živi cela paleta različnih ljudi. Od Berberov, ki se rajši držijo hribov (in so po tem malo podobni nam, Slovencem), do puščavskih temnopoltih Haratinov, ki so edini še živeči preostanek saharskih suženjskih trgovanj. Tu so tudi ostale nekatere arabske skupnosti, ki živijo v svojih obzidanih ksarjih in komaj kdaj pridejo ven, pa vse do tuareških plemen, ki deželo poredkoma obiskujejo. Jug Maroka uresniči vse sanje evropskih pustolovcev po pesku, divjini in brezmejnosti, ki nam je v naši stari Evropi manjkala od nekdaj.
Kateri del pa se je vam zdel najbolj zanimiv?
