Markovi zmagovalci

Je lažje potovati,
če  nasmeh si v srce vzameš,
kot lažje je zaspati,
če v iskrenosti verjameš…

Eno »tistih« poletij je, ki se zame končajo na »maturantski izlet«…Tisočkrat preigrani črni scenariji, zgodbe o odgovornosti in nepredvidljivosti, preplet skrbi s pričakovanji. Pa vendar neskončna oddaljenost od rutine. Da je tako, dokazujejo zaskrbljenost staršev in vprašanja, ki zahtevajo nemogoča zagotovila. Najbolj tisto, da se ne more nič zgoditi. Niti mojih 110 odstotkov vloženega truda ne more popraviti neznosnosti avtonomije, ki mi jo podarja država le ob  izbranih priložnostih. Odgovorov  imam čedalje manj. Komaj kaj bolje je z voljo. Nasprotno pa razlogi, zakaj je doma najlepše, v tem času kar bruhajo iz učiteljev.  A globoko v sebi vem, da me bo z mojimi mandeljci spet zamikalo iskanje kake posebne markacije. Natanko tiste, ki je nobena prihodnja obletnica mature ne bo mogla zaobiti..
Na drugem koncu razreda je med dijaki, mojimi  kopiloti,  vzdušje drugačno. Da je »navadn« in zato ni treba, da še jaz  »psihiram ta stare«, mi  neverbalno sporočajo . Tako kot vsako leto, a vendar ne isto. Zaradi odsotnosti kemije med njimi, ki je krasila znamenito turško odpravo pred dvemi leti.
Takrat sem se odločil, da bom vse skupaj vzel manj zapeto. Na mlad način, če še znam in zmorem. Nekaj drugega je bilo odločitev udejanjiti. Prtljaga strahov in predsodkov pred deželo na koncu našega omejenega sveta je bila nadvse težka. Vsak kilometer nepozabne in drugačne Turčije mi jo je nekaj pomagal odvreči. Vodička Nataša je deželo znala  naslikati tako avtentično, da si jo moral začutiti. Tipični turški večer, prva skupna šiša, pivnanje različnosti in domačnosti hkrati, so bili nalezljivi. Neopazno, a zanesljivo so mi iskreni sopotniki lezli pod kožo in postajali več kot bežni znanci. Trdno spletene vezi med nami so bile najboljši možni odziv na lepoto prostranstev, s katerimi nas je dežela razvajala. Edinstvene mojstrovine  narave v Kapadokiji, Pamukkale s svojimi smetanovimi gmotami apnenca in Kleopatrino šampanjsko  kopeljo, svilena Bursa…Še bi ostali, vsaj še do kakšnega toplega jutra, ki smo si ga vedno znali prižgati.
Naša srca so, še preden smo se zavedli, osvojili povsem preprosti ljudje. Taki, ki sicer niso imeli kaj dosti na tem svetu. So pa imeli več, kot bomo mi, zaprti v  naši zahodno -civilizacijski zlati kletki,  kdaj zmogli imeti. Pražnje oblečeni so prišli  ob neko (menda zdravilno) jezero čudnega vonja. In nas opazovali, ko smo  poskakali v vodo kar v kopalkah. Vročično smo se spravili nad fotoaparate in se »spoprijeli« z  bogastvom različnosti.  Enkrat vmes me je postalo sram  vsega – predsodkov, navidezne superiornosti, lastnih strahov.

Nasmeh matere, ki je nežno stiskala otročička k sebi, mi je krizo pomagal prebroditi. Zmagovalka je kar stala tam,  ne meneč se za naše lire, ki smo jih v stilu japonskih turistov razdajali naokoli. Prijaznost je bilo vse po kar je prišla in česar nas  je skupaj s sinkom skušala naučiti.
Ravnatelj bi verjetno bolj slabo spal, ko bi videl razmajani turški avtobus. A za šoferja Francija, kot so ga klicali dijaki, je bil nepopisno bogastvo. Drug »šofer«, Janez, je bil zgolj krinka za prometne kontrole, za volan ni smel. Verjetno niti ni znal voziti, je pa zato ves čas prijazno stregel Francija in hvaležne potnike. V Olimposu, ob pravljičnih Kadirjevih hiškah na drevesih, je spil  malo preveč. Ker je imel ta dan prosto, ali pa se je hotel le poistovetiti z mladostniško razigranostjo. Niti opazili ga ne bi, če se po šefovi oceni ne bi pregrešil  zoper tradicijo, vero in skromnost. Vzgojna lekcija, ki je sledila zvečer, je zasenčila vse moje. Iz njune hiške so se zaslišali, milo rečeno, glasni očitki, zato dijakom niti običajni »razkužilni« odmerek alkohola ni več stekel po grlu.
Kako žive so te slike. Na istambulskem letališču je že zadišalo po goveji juhici, eden od zmagovalcev je opazil širok klobuk na moji glavi. Fantje smo si ga kupili ob slanem jezeru. Na njegovo ganjeno ugotovitev:« Profesor, saj klobuk imate le zaradi vaše pripadnosti   bratovščini«, sem le prikimal. Bila je drobna laž, ki je pospremila slovo. Pritekla je iz globine duše. S klobukom sem jo prvemu dežju tega poletja le pomagal skriti…
Vaš stari iskalec mladih poti
Marko Špolad