Piše: Katka Žiher
Križarjenja z Agencijo Oskar >>
Ko sva z možem pred leti še brezskrbno potovala, sva si obljubila, da bova nekoč svet raziskovala tudi s svojimi otroki. A življenje je ubralo nekoliko drugačno pot, ko sva izvedela, da ima najina hčerka hujšo obliko alergije na arašide in oreščke. Že sam vonj v zraku lahko povzroči resne zaplete, zato smo daljša potovanja postavili na stranski tir in se raje podali na krajše izlete po Evropi – z avtomobilom, kjer smo lahko nadzorovali prehrano in okolje.
Z odraščanjem pa se je tudi pri hčerki začela prebujati želja po novih doživetjih. Želela si je drugačnega načina potovanja in obiskati kraje, do katerih z avtomobilom težje prideš. Letalo smo za zdaj še pustili ob strani, a križarjenje se nama je zdelo zanimiva in varna alternativa. Obrnila sva se na sodelavko Tajdo (Agencija Oskar), ki nama je prijazno pomagala z vsemi informacijami – od tega, kako ladjarji pristopajo k alergijam, do priporočil, katero restavracijo izbrati in kako poskrbeti za varno prehrano. Z njeno pomočjo smo ladjarju vnaprej poslali seznam alergenov in že ob prihodu na ladjo nas je pričakalo prijetno presenečenje: hčerka je imela svojega natakarja, ki je poznal njene omejitve, obroke pa so ji pripravljali posebej, z največjo skrbnostjo. Vsako željo smo lahko sporočili dan vnaprej in naslednji dan je bilo vse pripravljeno. Dovolili so nam celo lastno zalogo varnih prigrizkov – čeprav jih nismo potrebovali, so bili psihološko zlata vredni. Tudi v otroškem klubu je veljalo pravilo, da hrana in pijača nista dovoljena, kar je dodatno zmanjšalo tveganje. Prvič po dolgem času smo resnično zadihali – brez skrbi in brez nenehnega nadzora na vsakem koraku.
Križarjenje nas je navdušilo tudi z druge plati – s svojo raznolikostjo. Čeprav smo si vsak dan privoščili kak izlet v obmorska mesta, bi mirno lahko ostali na ladji in nam ne bi bilo dolgčas. Jutra smo začenjali z jogo ali z raztezanjem na zgornji palubi, kjer so nas pozdravili morski veter in razgledi, ki jih ne pozabiš. Čez dan so sledile najrazličnejše aktivnosti – od kuharskih in plesnih tečajev do zabavnih tekmovanj za otroke in odrasle. Najbolj smo uživali na športnem igrišču v 20. nadstropju, kjer so otroci vsako popoldne igrali nogomet, mi pa smo se sprostili ob pogovoru in razgledu na neskončno modrino.
Večeri so bili nepozabni in naša stalnica – obisk predstav v teatru. Animacijska ekipa je vsak večer pripravila odličen šov. Predstave s petjem, plesom in humorjem, ki bi jih brez težav postavili ob bok resnejšim produkcijam. Posebej smo se razveselili posebnih dogodkov, kot sta bila večer v belem, ko se je cela paluba spremenila v plesno prizorišče pod zvezdami, in havajski večer z glasbo in plesom. Ob sončnih zahodih smo preprosto uživali v trenutku. Otroci niso skrivali navdušenja nad igralnicami, kjer so našli kotičke zase in za prijatelje, v večernih urah pa smo izbrali tudi skupne aktivnosti, kot sta bowling in karaoke.
Čeprav smo se na začetku spraševali, kako bo potekalo potovanje z določenimi omejitvami, smo kmalu ugotovili, da smo izbrali pravo obliko počitnic. Z nekaj priprave, pravo podporo agencije in odprto komunikacijo smo dobili točno tisto, kar smo potrebovali – varnost, udobje in zabavo. Križarjenje ni le način potovanja, je način, kako kot družina ponovno odkriješ veselje do skupnih trenutkov. In prav ti trenutki – smeh, novi kraji, vonj po morju in večeri pod zvezdami, ostanejo z nami še dolgo po vrnitvi domov.
Zato lahko z gotovostjo rečem, da je križarjenje res prava izbira za družine – tudi za tiste, ki se sicer na pot podajajo z več skrbmi kot navdušenjem. Vsem, ki boste križarjenje izbrali kot svoj način potovanja, želim srečno plovbo – naj vsak sončni zahod na palubi postane vaša nova skupna tradicija.
Spodaj si lahko preberete zapis vtisov moje hčerke Mance z njenega prvega križarjenja. Potopite se v njeno pristno doživetje morja, sonca in nepozabnih trenutkov:
