Uzbeki, Kirgizi in Tadžiki so izredno dobrosrčni in gostoljubni ljudje. Sicer umirjeni, a vedno prijazni in nasmejani. Tako se mi je nekoč zgodilo, 
da me je na Termeski tržnici posvojila tadžiška družina. Preživljali so se z prodajo jajc za proizvodnjo slaščic in tako smo se vedno družili ob njihovi stojnici. Jaz sem jim podarila slaščice s katerimi smo se gostili, oni pa meni pahljačo, ko so ugotovili, da je moj obraz popolnoma ožgan zaradi pretirane ne-skrbi za zaščito pred soncem. Vedno smo se smejali drug drugemu in komunicirali predvsem z jezikom nasmehov in kretenj. Kamor koli prideš v Centralni Aziji, te sprejme zlat nasmeh in tako se neprestano smeješ tudi sam. To je magija Centralne Azije.
Prostrane nomadske stepe, 
posejane s taborišči kirgiških polnomadov, majhnimi pisanimi cvetlicami in čredami drobnice, krav in konj, katerih silhuete se zrcalijo v jutranji mirni gladini višinskega jezera, so pravi kraj za razmišljanje o smislu življenja, če verjamete ali ne. V Kirgiziji uživam v sprehodih po naravi in občudovanju umetnice matere narave. Domačini me zvedavo opazujejo, jaz pa njih. Tu je jezik komunikacije tišina in pogled, ki vse pove. Čutiš, da si dobrodošel; ne vsiljivec, ampak del družine, ki te gosti v svojem taboru. Vsa vrata so ti odprta in od domačinov se lahko naučiš veliko o tem, kako preprosto je lahko življenje in kako malo je potrebno, da je otrok lahko srečen. Tu vedno najdem svoj mir. To je magija Centralne Azije.
Stara mesta Svilenih poti, arhitektura, ki je ni uničil niti Džingis Khan, 
niti je še ni uničil zob časa. Nato pa so jo nadgradili Timuridi in druge vladarske dinastije – spominja na iransko, indijsko in kitajsko, a je spet nekaj drugačnega in samosvojega, tako kot dežela sama. Kalejdoskopski vzorci keramičnih ploščic turkizno-modro-belih barv te popeljejo v posebno dimenzijo, ko se po svetih krajih sprehajaš v jutranji tišini ali večernem toplem ozračju. Samarkandski Registan se kopa v večerni rožnati luči, ti pa sediš v parku in uživaš domač sladoled ter razmišljaš o tem, kako je bilo v mogočnem Samarkandu na samem vrhuncu Timuridske dinastije. Potovanje po mestu Svilenih cest je potovanje skozi čas. To je magija Centralne Azije.
Divjina Tadžikistana in Kirgizije, ki jo je korenito spremenil ustroj Sovjetske zveze, je še delno preživela zaradi svoje nedostopnosti in nerentabilnosti. A se tudi to spreminja, 
vedno več ljudi odhaja v večja mesta v iskanju boljšega življenja, tradicija pa počasi izumira. Vsako leto prinese nove spremembe, nove želje in nove potrebe prebivalcev, s katerimi se spreminjajo tudi dežele same. Koliko časa bo se možno videti ljudi preživeti s tem, kar jim ponuja mati narava – pašniki, na katerih gojijo drobnico, živino, konje, 
čebelarijo ter pridelujejo krompir in korenje? Bosta hrana in pijača pričela dobivati plastičen priokus, domovanja pa bodo postala cementna in steklena? Zaenkrat dobršen del prebivalcev živi še dokaj tradicionalno. To je magija Centralne Azije.
Neskončna puščava, posejana z grmičevjem in tu pa tam kakšno kamelo, ti da misliti o tem, kako so si tu karavanarji pred stoletji utirali pot od postojanke do postojanke, kakšne nevarnosti so prežale na njih in kaj vse so pretrpeli in doživeli na potovanjih. Te kraje so doživeto opisali Marko Polo, Ibn Batutta, Rui Gonzales de Clavijo in mnogi drugi popotniki. Nekatere stvari so se od takrat krepko spremenile, druge pa ostajajo, dežele se iščejo med tradicijo preteklosti in prihodnostjo modernosti ter se posledično hitro spreminjajo. Sedaj je na nas, da te kraje raziščemo, doživimo in o njih pripovedujemo prijateljem, družinskim članom in pravnukom o magiji Centralne Azije.
Ana Marija Grbanović
