(1. JANUAR NEKOLIKO DRUGAČE)
Moje prvo potovanje v vlogi vodnika se začenja. Sedim na letalu za Madeiro visoko nad Atlantikom in z mislimi že hodim po otoku, komaj čakam, da doživim otok in vidim, če je res tako lep kot izgleda na fotografijah. Welcome to paradise!, je bil glasen pozdrav voznika avtobusa, ki nas je takoj spravil v dobro voljo.
Slikovita vožnja iz letališča proti hotelu je ponudila lep razgled na glavno mesto Funchal. Pogled na amfiteater mesta v lučkah z večerno zarjo me je navdušil. Soba v hotelu je imela balkon s pogledom na morje in ko sem stopil ven sem zadovoljno vdihnil morski zrak. Šumenje valov me je prijetno uspavalo in kmalu sem zaspal.
Jutra na Madeiri so drugačna, nekoliko kasnejša in počasnejša kot pri nas. Ko se zbudim ob 7.30 uri sonce šele počasi vzhaja, sliši se šumenje vetra in bučanje valov. Lep dan se nam obeta, odpravili se bomo na skrajni severozahodni del otoka, čez gorski prelaz 1007 m visoki Encumeado. Navdušili so me visoki obalni klifi, nasadi banan, sprehod ob čudoviti levadi na Paul da Serra, rt sv. Lovrenca … Lepa narava z bujnim rastjem, veliko vode in terase na vseh mogočih koščkih rodovitne zemlje. Res je, Madeira je rajski otok!
V lepem spominu mi bo ostal tudi izlet s katamaranom. Imeli smo mirno plovbo, sončno vreme in kar je najpomembnejše, videli smo kita in jato delfinov – nepozabno. Užival sem v spoznavanju manjših ribiških vasi in okušanju morskih kulinaričnih specialitet v lokalnih restavracijah. Največji pečat pa je v meni pustil prav zadnji dan potovanja, pohod ob levadi v dolini Rabacal.
Vse skupaj se je začelo že 31. decembra, ko je bil lep sončen dan poln doživetij in smo s sopotniki postali ena velika družina, delovali smo kot skupina. Dan smo zaključili z odličnim kosilom v idilični ribiški vasici Paul do Mar, lepo je bilo gledati nasmeške na obrazih in veselje je bilo tudi v meni. Zvečer smo v pričakovanju čakali na tako opevani mega novoletni ognjemet in dočakali smo ga; res, ognjemet je bil nekaj izjemnega. Med vožnjo v hotel sem bil kljub pozni uri z mislimi že na jutranjem izletu v Rabacal. Čeprav utrujen, sem kar težko čakal, da zazvoni budilka in se naš dan začne. 1. januar se je tokrat začel popolnoma drugače kot po navadi, ko smo povečini poležavali na kavču v družinskem krogu ali v družbi prijateljev. Mi smo se odločili, da ga preživimo drugače in odšli na pohod ob eni najlepših levad na otoku Rabacal. Pot se vije skozi pragozd lovorikovca in rese, ki je kar nekaj metrov višja kot naša slovenska! Čez strme pečine padajo v dolino večji slapovi, ob poti pa srečamo tudi mnogo manjših slapov in izvirov. Najbolj nas je očaral mogočen slap Risco, ki pada globoko v dolino čez strme stene, in ptički, ki so se veselo nastavljali našim objektivom. Naužili smo se svežega zraka in energije ob slapu. Pohod sem nameraval tu zaključiti.
A novoletna avantura se je šele dobro začela, vsi smo si želeli videti še več, zato smo se kot skupina odločili, da se spustimo še globlje v dolino in se sprehodimo ob levadi 25 slapov. Seveda je bila naša odločitev najboljša in prepustili smo se skupinski avanturistični žilici, naš korak so spremljali slapovčki in izviri, na koncu pa smo občudovali mogočen slap z modrim tolmunom. Tako smo “padli not”, da smo pozabili, da nas čaka dolg in strm vzpon nazaj in smo kar malo pozabili na kosilo, ki bi ga morali po planu že imeti pred seboj na mizi. Uživali smo pod čudovitim slapom, se malo osvežili in z nasmehom na obrazu odšli proti avtobusu. Za večerjo – v času kosila smo namreč še vedno hodili – sem pripravil presenečenje za vse. V bistvu tudi zame, ker sem vedel le to, da nas čaka večerja v restavraciji z odlično hrano nekje ob morju na severu otoka. Voznik Luis se je izkazal in nas pripeljal na našo »zadnjo večerjo« na Madeiri, ki je bila nesramno dobra in neponovljiva, s pogledom na ocean, seveda. Čez nekaj časa smo z navdušenjem opazili, da še vedno potujemo, kajti kupola, v kateri je bila restavracija, se je namreč počasi vrtela v obratni smeri urinega kazalca. Podoživljali smo ta čudoviti dan, v enem dnevu smo doživeli toliko in tako lepo nam je bilo, da kljub utrujenosti še nekaj časa nisem mogel zatisniti oči in sanjati. Enako se je zgodilo tudi ostalim sopotnikom, kot so mi povedali, ko sem jih povprašal naslednji dan.
Čudovit 1. januar, ki smo ga preživeli skupaj, je bil res nekaj izjemnega, doživetje, ki bo za vedno ostalo v lepem spominu. Z otoka smo odhajali polni energije in veselja, zares lepo je bilo opazovati nasmejane sopotnike. To je bil zame najlepši del potovanja. Madeira me čaka in jaz njo, nove poti in nova doživetja, zato kmalu (upam) na svidenje!
Vaš vodnik Nejc
