29. jun, 2011   Agencija Oskar, Madeira, Portugalska, Vodniki  

 

Madeira, otok potreben likanja


Prispeli smo pozno zvečer. Nič nisem vedela o otoku in tudi nisem hotela vedeti. Še vedno se mi zdi čarobno potovati nekam, kjer je vse ena velika neznanka. Takrat se počutim kot mali otrok, ki raziskuje svet daleč stran od mame. Vse je tako novo, neznano, nenavadno. 01-MadeiraNičemur ne vem imena in nad vsako stvarjo sem presenečena. Kaj je lepšega v življenju, kot pa presenečenje. Ne samo pozitivno, tudi negativno, važno da je, da se oči širijo v neskončen čudenju. UUUUaaaauuu. Obožujem to besedo, ker pomeni, da prihaja iz srca in izraža nekaj pristnega. Že med potjo povpraša radovedna sopotnica Saro, kako se izgovarja Funchal. Uf, tole je pa zabavno, si mislim, saj tudi jaz ne vem. Prva neznanka je že razkrita: Funšal. Hm, o tej kombinaciji pa sploh nisem razmišljala, zanimivo ime. Seveda sledi že drugo vprašanje sopotnikov:“Sara, povej prosim, kako je s kolesarjenjem po Madeiri?“ Ja, zvita lisica je tale Sara. Nekaj čudno je ovinkarila z odgovorom, češ, saj boste jutri videli. Kaj imamo za videti jutri, si mislim in se zatopim s pogledom v okolico. Same lučke in vožnja po avtocesti. Tam spodaj je menda Atlantski ocean, ne vidim ga, samo slutim. Dokaj hitro se znajdemo pred ogromnim hotelskim kompleksom in izstopimo. Sveže je, kar malo hladno. Še dobro da nisem pustila moje tople jakne doma, kot sem prvotno nameravala. Vzamemo vsak svoj ključ in se odpravimo v sobe. Čaka me še domača naloga, saj moram naslednji dan predstaviti Santano.
Nov dan začnemo z zajtrkom. Ali ste že poskusili kdaj sendvič s sirom in svežim ananasom? Odličen je in znana madeirska specialiteta, pa še sami si jo02-Madeira lahko postrežete.
Jutranja vožnja mimo Funšala pokaže popolnoma drugačno sliko, kot prejšnji večer. Dežela kapucink, pomislim prvi trenutek, saj se povsod bohotijo preproge rdeče-oranžno-rumenih cvetlic, včasih pomešane s šopki belih kal. Ja, tak je plevel na Madeiri. Cesta se začne strmo vzpenjati, pokrajina se popolnoma spremeni v gozdnato in malo kasneje nas objame megla. Ko bus prisopiha na vrh, se zopet prikaže sonce. Sedaj mi je jasno kako je s kolesarjenjem na Madeiri. Ravnih cest skoraj03-Madeira ni in kamor ti seže oko je hribovje. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, kakšen bi bil otok po temeljitem likanju. Prvi postanek je vetroven in mrzel. Kratek sprehod do razgledne točke in potem pobeg v zavetrje. Še najbolj me greje misel, da imam na sebi toplo jakno, ki sem jo sprva nameravala pustiti v avtu na letališču. Izvem še eno od skrivnosti: kavici je ime šinjeza. Bus se spušča proti naši prvi levadi, Sara pa nam razlaga imena rastlin, ki jih vidimo. In že gremo na naš prvi pravi sprehod po levadi. Vem, kaj je livada, levada pa zveni podobno. »Tale kanal bi moral biti poln04-Madeira vode!« slišim komentarje potnikov. Nič mi ni jasno, kake vode. Pa nič ne de, saj je sprehod tako prijeten, da se mi ne da razmišljati o levadah. ‘Poglej, poglej, si mislim, ‘tako strmo je naokoli, mi pa hodimo po ravnem.’ Neverjetno, pa kaka prijetna potka, lepo urejena in utrjena. Okoli nas je ogromno rož in nenavadnih dreves. Najbolj mi je všeč tisto z imenom: brada starega moža. Nenavadno, kakšne dolge kosmatine mahu visijo iz drevesa. Preletavajo nas neznane vrste ptic, iz razgledne točke pa se odpre veličastni prizor. Na koncu nas čaka ‘ponšo’. Ponšo je doma iz Ribeire, je visok, postaven, čeden…pač odvisno koliko…Ne, ne, ne, vsega pa res ne morem napisati. Tako kot ne o Santani, romantičnem kraju, ki sem ga morala predstaviti za domačo nalogo. Sebe in potnike sem tako navdušila, da je to številka ena na Madeiri in da ga je obvezno potrebno obiskati, da sem na licu mesta polna pričakovanj obstala brez besed. Počasi sem stopila proti Sari, jo pocukala za rokav in potiho, da ne bi kdo slišal skrivnostnega vprašanja, vprašala: »Sara, ali je to samo to?« Ja, to je bilo samo to. Na koncu dneva in potovanja je zbledela vsakršna misel, da smo sploh bili v Santani, kljub temu, da so hišice v Santani zaščitna znamka dežele.
Breda Dular