Začelo se je z vprašanjem sopotnice Slave na letališču v Benetkah: “Ana, kaj to pomeni ‘dramatični razgledi’?”
Vprašujoče sem jo pogledala in odvrnila: “V kakšnem smislu?”
“Pa tu v vašem programu za Madeiro se kar naprej pojavlja ta opis, dramatično, dramatično …”
Zdaj sem se namuznila in pomenljivo odgovorila: “Bomo kmalu sami videli.”
Kaj videli, takoj smo dramatiko začeli doživljati! Madeirsko letališče velja za eno izmed desetih najbolj zahtevnih za pristanek in pristanek s to skupino je bil res najbolj turbulenten in sunkovit, kar sem jih doživela. Še jaz sem malo “cviknila”. Pa smo imeli srečo, da smo sploh pristali. Tisti dan je bilo precej nevihtno vreme na Madeiri in večina letal sploh ni letela, naš let je bil večerni, ko se je vreme nekoliko umirilo. Naslednjega dne je pa močan bočni veter pošiljal letala nazaj v Lizbono.
Naš hotel stoji tik ob obali in prvo, kar naredim vsakič, ko pridem v sobo, je, da na široko odprem balkonska vrata, stopim ven in globoko vdihnem! Morje običajno nežno buta ob skalovje in tako lepo se spi ob tem šumu oceana … Tokrat ni prav nič nežno butalo, ocean je pokazal svoj pravi obraz, ko so se gromozanski valovi dramatično zaganjali ob obalo! Oceansko rjovenje je bilo slišati tudi skozi zaprta okna in vrata! Ko se je zdanilo, sem videla, da so ob promenadi potegnili varnostne trakove, da pešci ne bi prišli preblizu. Na sprehodu pa se čudila, koliko skal in kamenja je mogočen ocean nametal na sicer urejeno dvignjeno plažo.
Besedica “dramatično” je postala “leitmotiv” našega potovanja po Madeiri. Ko smo se z našim kombijem vzpenjali in spuščali po strmih ozkih in ovinkastih cesticah, ko sem vozniku Arturju rekla, naj zapelje še malo bolj na rob, da se bo videlo, kako globok je prepad, ko so se nam odpirali neverjetni novi in novi prizori prvobitnega vulkanskega otoka za vsakim ovinkom, smo vzklikali: “Dramatično!” Ko nam je vreme nagajalo in se je nekdo tam gori kar naprej igral s stikalom sonce – dež, smo se smejali in dejali: “Dramatično!” Resnično, tako hitro se vreme še ni menjalo na otoku, prav aprilsko! Ko smo prispeli do lavinih bazenov v Porto Monizu in ugotovili, da je kopališče zaprto, saj mogočni valovi butajo čez ograje in poplavljajo bazene z neverjetno silo, smo se spogledali in pribili: “Dramatično!” In ko nas je Artur po madeirski večerji s folklornim programom peljal nazaj v hotel in ustavil na razgledni točki na nočni Funchal, smo vzdihnili: “Romantično!”
Ob koncu tedna Slavi ni bilo potrebno več razlagati, zakaj se besedica dramatično pojavlja v opisu potovanja po Madeiri. Pa saj ji tudi na začetku nisem. Enostavno doživela je dramatičnost otoka skozi svoje oči in oči vseh sopotnikov. Videli, slišali, vonjali, okušali in tipali smo jo! Ne bi si nikdar mislili, da bodo vsa naša čutila vpila toliko dramatičnosti na nekem malem evropskem otoku sredi Atlantika. Težko je razložiti – moraš enostavno doživeti!
vodnica Ana Hočevar
