Piše: vodnica Ana Mikoš
Sem ženska in občudujem lepe stvari. Brez dvoma je največja umetnica narava, ob njenih stvaritvah zastane človeku dih. Rada imam njene živalske prebivalce, ki zrcalijo igrivost, katera se skriva tudi v nas. Stare civilizacije, ki so z golimi rokami ustvarile mogočnosti, katerim se lahko čudimo še danes. Ja, tega je na otoku v izobilju.
Obstajajo pa tam tudi druge lepe stvari. Takšne, ki so tudi stvaritve človeške domišljije in prizadevnih delovnih rok. Tiste, ki lahko postanejo tvoje, da lahko v njih uživaš tudi doma. Da ne dolgovezim in se po nepotrebnem zapletam, naj povem tako, kot je – priznam, obožujem nakupovanje.
In možnosti zanj na Šrilanki ne zmanjka. Od čudovitih linij rezljanih v razne vrste mogočnega tropskega lesa, ki ustvarijo podobice, ki krasijo naše police, ali pa mnoge uporabne predmete. Zdravila in lepotila ajurvedskih zdravilcev. Modri safirji in drugi dragi kamni. Barvite niti svile in bombaža, ki se svetlikajoče prelivajo na priljubljenih kosih oblačil, kot je šal ali pa sari, 6-metrski kos blaga, ki ga vse nežnejše članice skupine v trgovini tudi obvezno oblečemo. Vsaj za “škljoc” za v naš album. Modno revijo imamo tudi pri batiku – prav posebni poslikavi blaga z voskom, ki naredi unikaten čisto vsak kos. Da ne omenjam živahne tržnice v najvišje ležečemu mestu otoka Nuwari Eliyi – na skoraj 1900 m nadmorske višine si lahko kupimo znamke znanih športno-modnih hiš po izredno ugodnih cenah. V višinah pa je doma tudi eden izmed najboljših čajev na svetu. Tu so še začimbe, zelišča pa še kaj bi se našlo.
In ko je avtobus na Šrilanki poln ženske družbe, še mene potegnejo v nakupovalno mrzlico. Kot je bilo na primer poletno potovanje v družbi učiteljic. Ah, kakšna nora druščina, morala sem kupiti še eno torbo, da sem vse prinesla domov! Prav one so me navdihnile, da delim to “šoping” norijo naprej in sicer s prikupno dogodivščino, ki bo nasmejala tudi vas.
Predzadnji dan potovanja, možnosti za nakupe se krčijo. Eden zadnjih postankov je mesto Galle – eno najlepših utrjenih mest v Aziji, ki so mu dali pečat Nizozemci. Zgodovino na stran, tokrat so nas zanimale vse butične trgovine, kjer bomo lahko zapravile še zadnje rupije. Časa je bilo dovolj, a kaj ko ta tako beži, če je treba obdelati toliko trgovin! Tečejo zadnje minute, ko v trgovino, kjer smo se nahajale, prileti ena naših hrvaških sopotnic in vzhičeno sprašuje v svojem simpatičnem dialektu: “Ča je za kupit, ča je za kupit’?” Ko lastnik trgovine to sliši, hitro pristopi k njej ter ji odločno in resno reče: “No, no madam! No China – made in Sri Lanka!” Ha, no, toliko da boste vedeli!
