11. feb, 2009   Libija   , , ,

 

Libija, skriti zaklad Afriškega Sredozemlja

Tam, na Severu Afrike, leži Gaddafijeva Libija, država nekdanjega velikega strateškega pomena, država peščenih sipin, romantičnih oaz, najbolje ohranjenih rimskih mest, nasmejanih in veliko srčnih ljudi, država, v kateri se je čas ustavil, država …

Libijska deklica

Libijska deklica


Skoraj 3.000 let so državo osvajali številni narodi, od Feničanov (območje Tripolitanije), Grkov (območje Cirenajke), Garamantov (območje Fezzana), Rimljanov, Bizantincev, Špancev in vitezov sv. Janeza (Knights of st. John), Arabcev, Osmanov, Italijanov, Nemcev in Britancev (Sever) do Francozov (Jug), dokler leta 1951 dokončno ne postane samostojna kraljevina, ki ji zavlada Sanusijev kralj Idris. Slednji z odkritjem nafte sklene zavezništva z zahodnimi narodi, ki pričnejo vlagati v tehnologijo črpanja nafte in kraljevini plačevati visoke provizije od prodaje nafte. V tem času pride do šest dnevne Arabsko-Izraelske vojne, v kateri Izrael zasede Jeruzalem in Zahodni breg ter druga strateška geografska območja na Sinaju in Golanski planoti. Kralj Idris, ujet med zahodnim kapitalom in svojim muslimanskim narodom, ne reagira na vojno, zato se kaj kmalu znajde na udaru. Takrat komaj 27. letni Muammar al-Gaddafi izvede državni udar in zasede prestol. Danes je na oblasti že 38 let, v času vladanja preimenuje državo v Ljudsko socialno arabsko džamaharijo Libijo, ki je eno najdaljših uradnih imen države v svetu. V času njegovega vladanja si Libija prisluži tudi negativen rekord, največ zapornikov na število prebivalcev. Gaddafi je bil dejaven tudi na mednarodnem področju, kjer je obračunaval s svojimi nasprotniki, tako so nastale številne afere kot npr. umor Izraelskih reprezentantov na športnih OI v Munchnu, napad na sedež OPEC-a v Dunaju, umor Britanske policistke s strelom iz Libijskega veleposlaništva, sestrelitev francoskega letala nad Saharo, vojna s Čadom, letalski napad na Škotsko mesto Lockerbie, posledica česar so bile več letne sankcije ZN pri čemer je Libija utrpela velikansko ekonomsko škodo, itd. Zadnji odmevnejši dosežek polkovnika Gaddafija je ustanovitev Afriške unije, pri čemer so številne Afriške države že ratificirale sporazum.
Rimski cvet v osrčju Sredozemlja
Kljub številnim močnim potresom, poplavam, vdorom južnih plemen in ropanja Francozov, je Leptis Magna danes najlepše in najbolje ohranjeno rimsko mesto Sredozemlja. Mesto, ki se je že v času rimskega cesarstva postavljalo ob bok samemu Rimu je zaslovelo predvsem v časih rimskih cesarjev Avgusta (27 pnš. do 14 nš.), Hadrijana (117 – 138) in Septimija Severja (193-211), tukaj rojenega vojščaka, poznanega tudi kot okrutni Afričan, ki se je kmalu povzpel na prestol cesarstva z močno podporo svoje vojske. Na nagel razvoj mesta je vplivala predvsem pomorska trgovina preko katere so uvažali in izvažali divje živali. Hadrijanove kopeli, Severjev slavolok, Novi forum, stebriščna ulica, gledališče, agora in bazilika so zgolj nekateri izmed veličastnih objektov, zgrajeni iz trdnega apnenca, ki dajejo občutek živega mesta.
Puščava

Puščava


Tukaj si človek še najbolje predstavlja nekdanje rimsko življenje. S sprehodom skozi amfiteater, kjer so se Rimljani igrali kruha in iger, se človek še najlažje vživi v igro gladiatorja, ki se bori proti divjim živalim, pred 16.000 tisoč glavo množico, katera na ves glas vzklika in vpije preživelemu gladiatorju: življenje ali smrt. In ravno ta hrup, ki so ga povzročali obiskovalci gladiatorskih iger je botroval temu, da se amfiteater nahaja dva kilometra vstran od mesta, skupaj z hipodromom, ki je sprejel do 25.000 ljudi.
Ghadames
Čez dobrih 600 km vožnje preko berberskega gorovja Jebel Nafuse, prispem v oazo Ghadames na tromeji z Alžirijo in Tunizijo. Oaza na samem robu kamnite puščave je vrhunec potovanja. Večerni sprehod skozi labirinte pokritih uličic brez razsvetljave potrdi vzdevek mesta duhov. Mesto, ki je ponoči zapuščeno in mirno, daje občutek veličastnosti in odlično ponazarja pomen nekdanje trgovske postojanke s prekrasnim karavanserajem na glavnem trgu. Usedem se v tipično, na pol prazno, lokalno čajnico. Medtem ko kadim vodno pipo in srkam sladek metin čaj skušam doživeti nekdanji utrip mesta, ko so se tukaj srečevali trgovci na poti od Maroka, preko Timbuktija in Ghadamesa vse do Tripolija, z natovorjenimi kamelami, prepolnih vreč soli, ebenovine, slonovine in zlata, za njimi pa vklenjeni sužnji, zaradi katerih se je mesto razvijalo in raslo ter pridobivalo status pomembnega karavanskega postajališča. In med tem, ko kadim, prisede lokalni veljak v belem: »Kako si, jesi dobro, šta ima,…«. Kar ne morem verjeti. Ali gre za stranski učinek vodne pipe, ali so se duhovi prebudili, se po tihem vprašam? Ne, stric v belem je delal v stari Jugoslaviji. Vesel da sreča bivšega Jugoslovana mi uredi prenočišče, potem pa na skrivaj vpraša ali imam še kaj rakije. Seveda je nimam, saj veš da je v veljavi strogo prepovedan vnos alkohola v državo.
Palme in pesek

Palme in pesek


Oblast si zaradi tega prekrška vzame pravico zavrnitve vstopa v državo, mu razložim, njemu že znano. Žalostno zavije z očmi in doda: »jebi ga, šta čemo sada«. »Kelnar,« še dva čaja prosim!
Puščavska pravljica
Po nadaljnjih 1200 km vožnje prispem v osrčje Sahare, v osrčje miru in tišine, v prostor kjer ni naglega in hitrega življenja. Vse se umiri, vse se upočasni. Še ptiči komaj žvrgolijo, niti dojenčki več ne jočejo. Oh, kako prijazna življenjska sprememba. Spomnim se razlogov Jezusovega in Mohamedovega pohajkovanja po puščavi in iskanja njunega življenjskega bistva, katero skuša danes dojeti vsaj polovica vsega zemeljskega prebivalstva. Za trenutek se poglobim vase, nič me ne zmoti, kaj bo nastalo iz tega poglabljanja se vprašam? Zvezde, poglej v zvezde, tako zelo blizu so kot še nikoli, tako svetleče, tako velike in številne, zaspim na prostem, na peščeni postelji, v sobi brez zidov in strehe, pod tisoče zvezdami.
Tuareg

Tuareg


Stene gorovja Jebel Akakus, so danes nosilci do 12.000 let stare zgodovine. Slikarje, ki so jih z barvo iz oksidirajočega in z železom bogatega kamenja, pomešanega z urinom in živalsko maščobo, risali Garamanti in Tuaregi, so najstarejše stenske slikarije na svetu. Najstarejše skalne slikarije ponazarjajo živali savanskega podnebja, izumrlo vrsto bizona, žirafe, slone, itd., ki so vklesane v stene in tako kljubujejo še danes času in vremenskim spremembam. Mlajše slikarije, stare cca. 5.000 let že ponazarjajo suho puščavsko podnebje, na slikah se pričnejo pojavljati kamele in ljudstva, ki so pričela vdirati iz vzhoda. Namen takšnih slikarij je bodočim rodovom prikazati odprto knjigo zgodovine, spremembe življenjskega okolja, živalstva in podnebja. V zadnjem času so predvsem Tuaregi tisti, ki so skrbeli za nadaljnji zapis zgodovine po skalah tega gorovja.
Življenje Tuaregov je prav gotovo sila težko in težavno tukaj v puščavi. Dobeseden prevod iz arabščine pomeni zavržen od boga, kar bi pomenilo da je celo sam bog pozabil na njih. Živijo tukaj sredi Alahovega vrta, se borijo s preživetjem, se premikajo za izviri vode in iščejo boljše življenjske pogoje. Do nedavnega so se preživljali z udeležbo v trgovini v daljnih deželah, s pobiranjem varščine trgovskim karavanam in davkov za prečkanje ozemlja. Potem ko naša ekipa sopotnikov postane lačna, nas pot pripelje do Tuarega, ki nas oskrbi z ovčjim mesom. Brez nadaljnjega razmisleka jo skuhamo v čorbi ob tabornem ognju, njena jetrca, v lavorju, pa si pravično porazdelimo med ekipo. Vse skupaj zalijemo s čajem, pred spanjem pokadimo še vodno pipo dokler se ponovno ne znajdemo uzreti v nebo in zvezd sijaj. Kje je že ta veliki voz, poglej Orion, pa mlečna steza, še zdaj ne vem kje je Severnica,…!
Puščavska pravljica

Puščavska pravljica


Peščene sipine Ubarija in močno zasoljena jezera so vrhunec potepanja po puščavi. Premagovanje peščenih sipin s terenskim avtomobilom, drsenje in poskakovanje »terenca« preko sipin, me za trenutek spomni na pol prebavljeno ovco v mojem želodcu. Še dobro da smo že čisto blizu jezer. V zlatem popoldanskem soncu se v gladini jezera odslikavajo okoliške sipine in dateljnove palme. Veličasten prizor narave, za uokvirit. Medtem ko se sonce poigrava z odtenki oranžne in rdeče barve, slečem obleko s telesa; sem že v jezeru. In to v jezeru, v katerem ni nujno potrebno da človek zna plavati. Jezero je tako slano da te samo zadržuje na gladini, za obdržanje ni potreben niti samcat gib telesa, v njem bi lahko zaspal. Še vedno se v gladini odslikava okolica dokler sonce končno ne zatone. Ozračje se ohladi in ponovno sledi že običajen ritual: ovčja čorba, čaj, šiša, zvezde. Tokrat najdem severnico.
Belo mesto Tripoli, Afriški El-Dorado
Nekdaj imenovano Oea je bilo najpomembnejše mesto Tripolitanije, poleg Sabrathe in Leptis Magne, in je danes edino, ki predstavlja kontinuiran tok življenja skozi celotno zgodovino države in mesta samega. Mesto je šele po odkritju nafte začelo naraščati in se širiti, takrat se je večina Libijcev začela preseljevati v mesto, graditi so se začele šole, bolnišnice, univerze, ceste, stanovanjska naselja, itd.. Šele po izgonu Italijanov so se v njihova stanovanja naselili prebivalci medine, v prazna stanovanja v medini pa so se naselili priseljenci iz podeželja. Pod vodstvom Gaddafija postane lastnik stanovanja tisti, ki v njem prebiva. Medina je zaščitena od Unesca, a kljub temu propada, kajti revni lastniki nisi sposobni obnavljanja svojih nepremičnin. Tok propadanja je v zadnjem hipu preprečila država, ki je začela obnavljati glavno ulico v medini, kmalu bodo sledile še ostale.
Danes je mesto glavno finančno, pomorsko, trgovsko in univerzitetno središče države. Po prekinitvi sankcij ZN mesto poselijo tuja podjetja, ki pričnejo z vlaganjem kapitala in navezovanjem poslovnih stikov. Belo mesto ali tudi Afriški El-Dorado, kot mu nekateri pravijo je samosvoj unikat, mesto z dušo in svojim utripom. Kljub temu da v njem živi približno 1,7 milijona prebivalcev, je mesto živahno zgolj podnevi, ponoči pa popolnoma zamre. Na čas počitka nas spomnijo mujezini iz bližnjih mošej. No, časi ki prihajajo, zagotovo niso časi počitka, ti bodo za vedno spremenili tok mestnega vrveža in dogajanja. Mesto bo postalo zgolj še ena izmed klasičnih svetovnih metropol. Danes se mesto bohoti z rimsko arhitekturo, katere največji predstavnik je slavolok Markusa Avrelija, Turško oz. Osmansko arhitekturo na mošejah v medini in Italijansko arhitekturo vzhodno od Zelenega trga, ki se bohoti na fasadah in balkonih zgradb iz časa Italijanske okupacije. Vprašanje časa je kdaj bodo to enkratno arhitekturo zamenjali hladen in monoton beton in stekleni kvadratasti nebotičniki.
Senad Osmanaj