01. jun, 2011   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

 

Kubansko svetišče

Piše: Roman Požeg – Che

BAZILIKA DEL COBRE ali »KUBANSKI LURD«

Skoraj vsaka država na tem svetu ima svoje svetišče, kamor se vsako leto za svoje darove, ki so jih prejeli v svojem življenju, hodijo zahvaljevat številni romarji. Prav tako ima tudi Kuba kraj, imenovan El Cobre, kjer kraljuje Virgen de la Caridad ali Devica dobrodelnosti.
Kraj El Cobre se nahaja 20 kilometrov iz mesta Santiago de Cuba in ni znan samo po slavni baziliki, ki izstopa v tej prelepi zeleni pokrajini, temveč slovi tudi po tem, da se tam od 16. stol.Kuba 1 naprej nahaja eden največjih rudnikov bakra v Latinski Ameriki. Rudnik, kjer je svoje življenje pustilo na tisoče sužnjev, ki so bili primorani delati za svoje gospodarje vse do konca 19. stol., ko je bilo suženjstvo odpravljeno. S suženjstvom pa je tesno povezana legenda, ki govori o tem, kako naj bi kip prišel v te kraje. Trije sužnji naj bi odšli na ribolov v bližnji Nipejski zaliv. Med ribarjenjem naj bi jih zajela močna nevihta in jim prevrnila čoln. Vsi trije so se borili za življenja in ob tem prosili Devico Dobrodelnosti, naj jih reši. Prošnja je bila uslišana, saj je tisti trenutek mimo priplaval splav, na katerem se je nahajal kip podobe črne Device Marije, ki je v eni roki držala črnega malega Jezusa, v drugi roki pa zlat križ. Pod kipom je pisalo: »Jaz sem Devica Dobrodelnosti.« Tisti trenutek se je morje umirilo in vsi trije ribiči so živi in zdravi prispeli na kopno. Od tega čudežnega dogodka naprej je kip Device Marije Dobrodelnosti postal simbol čaščenja okoliških katoliških prebivalcev in sužnjev, ki so v verovanju santeria (črnsko-afriško verovanje, združeno s katoliško vero) videli svojo boginjo Ochun – boginja rek, miline, ženskosti in ljubezni, ki je prav tako še danes upodobljena kot lepa črna ženska v rumeni obleki. L. 1916 naj bi jo sam papež Benedikt XV. razglasil za varuhinjo – svetnico Kube in kasneje papež Janez Pavel II. za kraljico vseh Kubancev.

Tako se vsako leto 12. septembra na tisoče romarjev odloči oditi na romarsko pot, kjer nekateri zadnji del poti prehodijo po kolenih, v znak spoštovanju uresničitvi njihovih želja. A tudi mi, kubanski revolucionarji, Agencija Oskar, vas na našem 13- in 17-dnevnem potovanju zapeljemo po poteh teh krajev. Že kaj kmalu, ko zapustimo mesto Santiago de Cuba nas prodajalci sončnic (ki je zaščitni znak Device Marije Dobrodelnosti) opominja na to, kam smo namenjeni in naše romanje ni pravo romanje peš, ampak nas do tja zapelje naš kubansko-kitajski avtobus. Ta prelepa živa rumena barva ti prav razjasni dušo, saj je mnogo vernikov oblečenih v rumeno barvo, da prelepe sončnice niti ne omenjam, saj sijejo kot sonce v rokah prihajajočihKuba 2 vernikov. Ponavadi se udeležimo svete maše, kjer je prav prijetno poslušati cerkveno petje špansko govorečih prebivalcev. Že takoj na vhodu se nam na vrhu oltarja prikaže kip čaščenja, ki je skrbno varovan v stekleni vitrini, saj je plašč Device posut z diamanti, smaragdi in rubini. Po maši pa vsi skupaj odidemo v zadnji del bazilike, ki jo seveda težko primerjamo z baziliko Sv. Pavla ali Notre Damom. Tam najprej občudujemo kapelo Los Milagros (kapelica čudežev), kjer romarji v zahvalo za izpolnjeno željo puščajo razne predmete. Ena takih je bila Nobelova nagrada – medalja Ernesta Hemingweya, ki jo je podaril Devici v čast, ko je na enem izmed svojih ribiških tekmovanj ujel mečarico (na žalost je bila mnogo let kasneje ukradena in kaj kmalu najdena in se danes nahaja v lasti nadškofa mesta Santiago de Cuba). Prav tako naj bi tam pustila lutki mati Fidela in Raula Castra, da naj jih Devica varuje v času gverilskega bojevanja v gorovju Sierra Maestra in ju tudi je, kot mnogi verjetno veste! Da o številnih priznanjih kubanskih športnikov niti ne govorimo … Res veliko je teh predmetov. Tudi sam vedno pustim kak mali predmet in se zahvalim za zdravje, srečo, veselje za življenje, ki ga živim in vseh svojih bližnjih! Po ogledu kapelice pa nas pot zapelje po stopnicah v prvo nadstropje, kjer se nam pokaže Devica Marija Dobrodelnosti v svoji polni luči. Res je nekaj posebnega na njej, saj ne morem spustiti pogleda z njenega obličja. Mnogo vernikov tukaj pusti šopke sončnic (namesto sveč), kjer celoten prostor zasveti v prelepi rumeni sijoči barvi. Obdan z rumeno barvo in energijo, ki jo sevata prostor in »njena prisotnost«, se posedem, zatopim v molitev in še enkrat zahvalim za vse darove, ki sem jih prejel v tem življenju, ne glede na predznak. Res je sproščujoče!
Po očiščenju se še zadnjič priklonim in odidem proti zunanjosti, a moj korak postane občutno lažji, svetloba in okolica bazilike sta veliko svetlejši in lepši kot v času našega prihoda. Bazilika mi ostane vedno v najlepšem spominu, saj se očistim vseh negativnih energij in se napolnim z novo, ki jo krvavo potrebujem za nadaljevanje potovanja.
Devica Marija Dobrodelnosti, še enkrat hvala za vse!
Tvoj Roman