Piše: Manca Sternen
Če ste ljubitelj starih, klasičnih avtomobilov, je Kuba skoraj najlepši kraj na našem planetu. Je kot ena velika avtomobilska (ali muzejska) razstava, kjer se po ulicah in cestah vozijo avtomobili iz 40. in 50. let prejšnjega stoletja. Obstajajo Chevroleti, Studebakerji, Fordi, Pontiaci, Dodgei, Buicki in Plymouthi. Razpon ohranjenosti teh avtomobilov je od brezhibnega do komajda voznega. Dobro ohranjeni avtomobili imajo zloščeno zunanjost, ki sije od kroma in novih barv, slabše avtomobile pa držijo skupaj čudni deli in odpadno železo.
A pojdimo čisto na začetek, na vprašanje – zakaj sploh še imajo take avtomobile? So na Kubi mar taki ljubitelji klasik, da jih ohranjajo vse do danes, 60 let kasneje?
Zgodba se začne v začetku 20. stoletja, ko se je Kuba osamosvojila izpod španske nadvlade in se podala proti prihodnosti z roko v roki z velikim bratom ZDA. Ameriške avtomobile so tako na Kubo uvažali približno 50 let. Leta 1953 se je začel boj za kubansko revolucijo, ki se je končal v prid revolucionarjev leta 1958. 1. januarja 1959 je Kuba s Fidelom Castrom na čelu zakorakala v novo dobo. ZDA nad tem dejanjem niso bile navdušene, zato je sledila neuspešna invazija na Prašičji zaliv. Po tem so Združene države Amerike na Kubo izdale embargo, ki traja še danes. Castro je ob embargu prepovedal uvoz ameriških avtomobilov in mehanskih delov.
Zato je Kuba danes takšna, kot je – v bistvu živi muzej klasičnih avtomobilov. Stari ameriški avtomobili se pogosto vozijo z deli in kosi, ki jim nikoli niso bili namenjeni. Nič nenavadnega ni, da bi našli čudovit Chevy iz leta 1950 z ruskim motorjem – nekaj, kar bi resnim zbirateljem avtomobilov veljalo za bogoskrunstvo.
Vseeno pa najdemo nekaj novejših avtomobilov – po revoluciji je Kuba podala roko Sovjetski zvezi. Tako so med avtomobili, uvoženimi od leta 1959, najpogostejše Lade ruske izdelave. Te majhne škatlaste avtomobile lahko vidimo povsod. Nedavno so na sceno vstopili kitajski Geelyji, Citroëni in Nissani. Geelyji so priljubljeno vozilo za najem in videli boste turiste, ki se z njimi vozijo naokrog. Avtomobili sicer dobro izgledajo in se tudi dobro vozijo, a vendar znajo biti nekoliko nezanesljivi in premalo vzdržljivi.
Vlada je več desetletij dovoljevala prost nakup in prodajo pred revolucionarnih avtomobilov. V preteklosti so bili lepši avtomobili rezervirani za zdravnike, komunistične funkcionarje, športne zvezde ipd. Vendar je od leta 2011 Kubancem dovoljeno prosto kupovati in prodajati avtomobile. To je pomenilo velik napredek na kubanskem avtomobilskem trgu.
In zakaj kljub temu še danes nimajo novih avtomobilov? Odgovor je precej preprost – povprečna kubanska mesečna plača znaša cca. 20 $. Nakupa novega avtomobila si tam nihče ne more privoščiti.
Vlada je od leta 2011 močno nadzorovala trg novih avtomobilov in zaračunavala zelo visoke cene (uvoza, davka, dodatne dajatve za avtomobil …). Na primer, Volkswagen je lahko stal 70.000 $, nov Peugeot pa celo 250.000 $. Ni treba posebej poudarjati, da je to popolnoma nedostopno za večino Kubancev, če zaslužijo 20 $ na mesec. Leta 2014 je Kuba odprla lastne državne prodajalne, česar so se prebivalci zelo razveselili. A tudi te prodajalne so imele navite cene. V prvem letu poslovanja je bilo prodanih le 50 avtomobilov in en motocikel.
Novi avtomobili za večino prebivalcev Kube niso v dosegu, zato se torej še vedno zanašajo na svoj vozni park starih klasikov. Kljub temu je vredno dodati, da obstaja vse večji kubanski srednje-višji razred, ki si lahko privošči luksuzne avtomobile, vključno z Mercedesi, Audiji in BMW-ji. Občasno jih boste videli, kako letijo po avtocesti mimo starih klasikov, ki se mučijo po desnem pasu.
Mehanično čudodelstvo
Danes je na Kubi okoli 60.000 klasičnih ameriških avtomobilov. Strokovnjaki ocenjujejo, da jih je približno polovica iz 50. let prejšnjega stoletja, medtem ko jih je 25% iz 40. let prejšnjega stoletja in še 25% iz 30. let prejšnjega stoletja. Avtomobili so pogosto družinska dediščina, ki se prenaša iz roda v rod.
Med vožnjo po Kubi vidimo moške, ki se brez majic, zagoreli od sonca, grbijo nad avtomobili, popravljajo motorje in izpušne sisteme. Ker državi primanjkuje nadomestnih delov in tudi orodja za popravilo vozil, so domačini izjemno iznajdljivi in spretni. Stare ameriške avtomobile je na cestah ohranila kubanska iznajdljivost. Mehaniki najdejo načine, kako uporabiti nepopolne dele in ohraniti stvari delujoče.
V nekaterih primerih so morali Kubanci celo ustvariti materiale iz nič, da so ohranili svoj avto pri življenju. Ruski avtomobili – običajno Lade, Moskviči in Volge – so razrezani na uporabne dele, okraski na pokrovu motorja pa so včasih ročno izdelani iz odpadnega železa. Kubanski mehaniki so resnično čarovniki in MacGyverji avtomobilskega sveta.
Pri mnogih starejših avtomobilih se okna morda ne bodo spustila in zunanjost je morda pobarvana z več plastmi barve. Originalni motorji so skoraj vedno prilagojeni in veliko jih ima sovjetske motorje, ki jih poganja dizel. Če avtomobila ni mogoče popraviti, ga razdelijo na sestavne dele, ki se nato uporabijo za obnovo drugih klasičnih avtomobilov.
Za primerjavo…
Klasični starodobniki so bili v ZDA redkost že v 70. letih prejšnjega stoletja. V 50. letih prejšnjega stoletja, ko so take avtomobile izdelovali, so Američani nove avtomobile kupovali v povprečju vsaka tri leta. Slogi so se hitro in radikalno spreminjali, kot del strategije načrtnega vzpostavljanja zastarelosti, da bi premožni čim bolj pogosto kupovali nove avtomobile.
Študija je pokazala, da imajo Kubanci avto v povprečju 30 let. Težko si zase predstavljamo, da bi danes imeli isti avto 30 let. Če danes na Kubi vidimo starodobne avtomobile iz 50. let prejšnjega stoletja, to pomeni, da so stari 60 let! Uau!
