Piše: Alja Mravljak
Po nekaj dneh potovanja po Kubi me vedno kdo vpraša, kako je na Kubi z religijo. Vse naokoli videvamo stare, večinoma španske cerkve in krščanstvo je vseprisotno, kot da bi potovali po kakšni drugi ne preveč verni državi na svetu. Na Kubi je večina vernih katoliške veroizpovedi.
Česar pa turistično oko ne zazna zelo očitno – ali pa sploh ne ob obilici ostalih zanimivih lepot, kot so stari avtomobili ali dobri koktajli -, pa je tisto, kar je bilo dolga stoletja očem na pol skrito. Kuba ima svojo vero, ki je na pol zakrita in se le tu in tam pokaže na ulici. Ta religija cerkva praktično nima, obredi so sicer odprti za obiskovalce, a so rajši zelo zasebnega značaja in prazniki se praznujejo pod pretvezo krščanskih.
Ta religija je Santeria. To je vera več kot 30% Kubancev (pravi statistika), a v resnici je na Kubi praktično vsak kdaj prisostvoval obredom ali bil kako drugače vključen v Santerio.
Vera na Kubi ni prepovedana, vendar je Santeria skrita, oziroma za nas komaj opazna. Razlog tiči drugje: namreč, ko so španski oblastniki iz Afrike uvažali (kupovali) črnsko delovno silo (sužnje), so ti s seboj prinesli svojo afriško vero. V novem okolju (Novi svet), so bili prisiljeni prevzeti vero svojih lastnikov – torej špansko katoliško vero. Vendar pa je Afrika ostala v njih in svoji afriški veri se niso želeli odreči. Tako so navzven prakticirali krščanstvo, ki so ga postopoma, z desetletji življenja na plantažah, začeli združevati s svojo vero. Nastala je mešanica, ki ji danes rečejo Santeria.
Santeria nima svetih knjig. Znanje in izročilo se je vedno prenašalo ustno, v obliki zgodb in pregovorov (ker so bili sužnji nepismeni in ker je bilo tako bolj varno).
Santeria nima cerkva. Obrede se izvaja na prostem (najbolje ob rekah in na morskih obalah) ali v domačem zaprtem okolju (kjer so lahko ljudje sproščeni). Tu in tam je vseeno mogoče videti tempelj posvečen kateremu od Orish (svetnikov).
Santeria nima molitve. Oziroma, kadar jo ima, je katoliška in nagovarja katoliške svetnike z njihovimi španskimi imeni… in poleg le tu in tam doda ime Orishe, ki je skrita za njenim španskim imenom.
Kje Santerijo torej sploh lahko opazimo?
- Na ulici. Ko gre mimo nas starinsko oblečen Kubanec (ali Kubanka). Njegovo oblačilo je snežno bele barve in prav takšen je njegov klobuk, čevlji, nogavice, celo sončnik je bele barve. Okoli vratu in zapestij ima pisane plastične verižice. Tak človek je posebej občutljiv na fotografiranje (kar je drugače precej neznačilno za Kubance, ki se radi fotografirajo). To je človek, ki je ali zelo veren, ali pa je ravnokar prestopil v santerijo in bo eno celo leto nosil bela oblačila, ki so simbol za čistost.
- Ko na ulici zaslišimo ritmično monotono bobnanje, to pomeni, da je v notranjosti po vsej verjetnosti obred santerije (ali pa imajo domačini res dober žur!). Včasih se lahko takim dogodkom spoštljivo in od daleč približamo (brez fotografiranja) in morda vidimo, kako izgleda santerija v živo. Bobna se s tremi bobni in ob tem se kliče ime Orishe (svetnika). Včasih se ob tem zgodi tudi kaj res nenavadnega.
- Tu in tam lahko obiščemo tempelj santerije. En tak je včasih odprt v mestu Trinidad. In tam nas marsikaj preseneti. Predvsem morda … ah, ne… ko pridete na Kubo vam ga pokažem. 😊
- V vse kubanske plese in v svetovno znano kubansko glasbo prihaja osnova iz santerije in njenih ritmov bobnanja.
- V kubanskem načinu oblačenja (in predvsem ljubezni do barv ter njihovi simboliki) so prisotne barve Orish tudi kadar se dotični ne zaveda, da je tako.
- Celo v kubanskem političnem življenju- Fidel Castrova stranka 26.julija ima zastavo v barvah ene od Orish.
Ko se v skupini pogovorimo o santeriji, vsak dan bolj začnemo opažati vse več njenih simbolov.
Težko pa je povzeti, kakšen je odnos Kubancev do njihove posebne religije. Za veliko ljudi na Kubi (predvsem belih Kubancev) je santeria prispodoba za ljudsko vraževerje, orgijastične obrede, kjer ljudje padajo v trans, ali krvava klanja živali (petelin, ovca) v naravnih parkih, ali ob rekah. Dejstvo pa je, da mi, z nekaj razumevanja in osnovnega poznavanja vsaj štirih osnovnih Orish (Yemalla, Ochun, Chango in Elegua), vedno znova odpiramo srca domačinov, ki jih spoznavamo. Naše zanimanje za santerijo po navadi zelo lepo sprejmejo in so presenečeni, ko prepoznamo njihove pisane verižice.
