Piše: Oskar Savarin ml.
Kuba je specifično potovalno okolje in po svetovni pandemiji je to še toliko bolj izrazito. Ne glede na leta pomorske blokade in prepovedi uvoza izdelkov s strani ZDA na tem izrazito karibskem otoku dobite skoraj vse, razen…
Na Kubi trenutno velja pomanjkanje nekaterih dobrin, ki smo se jih doma navadili in so nam samoumevne. Dober primer je gorivo (BENCIN) – domačini namreč na teden lahko dobijo le 40 litrov goriva (v domači provinci) in prav zanimivo je, kako kreativni so pri iskanju bencinskih črpalk, ki imajo tisti dan gorivo, ko ga potrebujejo. Pojasnila, zakaj so v sosednji provinci, ki jih razlagajo uslužbencem na črpalkah, so verjetno prav tako izvirna in zanimiva.
Pomanjkanje beležijo tudi pri oskrbi z električno energijo (porabijo jo namreč 2x več kot jo je na voljo). Tako se v mestih izven Havane srečamo z redukcijami, ki trajajo med 4 in 18 ur na dan. Po urniku se izklapljajo določene transformatorske postaje v mestih (tako da je vedno kje elektrika). Domačini pa so še bolj iznajdljivi. Elektriko si napeljejo kar daleč od doma in so povezani na več transformatorskih postaj. Seveda to ni čisto po pravilih. Imajo pa dlje časa elektriko. 🙂
To pa ni vse kar je trenutno na Kubi v omejenih količinah. Manjka tudi plastenk z ustekleničeno vodo, plastenk brez ustekleničene vode, steklenic za pivo, pločevink piva … kozarcev, krožnikov, plastičnih kozarcev … LEDU!?
Med zadnjim obiskom mi je pozornost pritegnila dobrina, ki v preteklosti ni bila široko dostopna – Coca-cola. Izrazito ameriška pijača in simbol kapitalizma in globalizacije, je na Kubi očitno naredila preboj in se močno usidrala v lokalno družbo – predvsem v tisto, ki je povezana s turizmom. Eden izmed lokalnih prodajalcev mi je zaupal da velja pravilo (Turisti + Coca-cola = $$). In tako je ta »pijača turizma« na voljo praktično povsod in vedno je hladna. Tudi to je eden izmed paradoksov Kube.
Da ne bomo samo o tem, česa vse ni. Obilo je Sonca, dobre volje, Ruma, glasbe … in volje do življenja!
