4. maj, 2011   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

Kuba slavi 50. obletnico

 

Kuba slavi 50. obletnico

Piše: vodnik Senad Osmanaj
Natanko pred petdesetimi leti, točneje 15. aprila se je na Kubi zgodil Prašičji zaliv, ko so američani skušali zavzeti otok s plačanci iz vrst kubanske opozicije, ki je našla zatočišče v ZDA, strmoglaviti Fidela in spustiti kapitalistične lovke na gospodarsko zelo donosno sosedo.
Takrat, na dan 15.4., je osem bombnikov bombardiralo dve vojaški in eno civilno letališče ter uničilo celono kubansko zračno floto. Slednjim je ostalo na razpolago zgolj sedem tehnično nepopolnih letal na skrivnih letališčih. S temi tehnično nepopolnimi letali so kubanci uspeli pregnati ameriško letalstvo.
Naslednji dan, 16.4., priredi Fidel javni govor o zračnem napadu. Na javnem zborovanju ga posluša Che, ko fotograf Alberto Korda naredi najbolj prepoznavni portret tega revolucinoarja. Isti dan popoldne priredijo kubanci pokop umrlim civilistom iz prejšnjega dne. 16.4. je bil poseben dan tudi zato, ker so na ta dan posledično razglasili Kubo za socialsitično deželo.

17.4. se je začelo izkrcavanje kubanskih plačancev ko je pet tovornih ladij ob spremstvu ameriške mornarice pripeljalo 1.400 kubanskih plačancev, nekaj kosov težke oborižitve in nekaj manjših vojaških ladij. Ameriška mornarica je v popolni bojni pripravljenosti čakala na obalah Nikaragve za morebitni napad in uspeh plačancev. Vendar pa kubanski plačanci niso bili kos kubanski vojski, ki je zajela vse plačance. To je bila pomembna invazija, ki jo je ZDA skrbno načrtovala, kajti če bi bila uspešna bi to pomenilo konec začetka Castrovega režima. Tako pa so američani bili poraženi in obsojeni s strani Združenih Narodov za vmešavanje. Kubanci so zahtevali milijonsko odškodnino za uničenej infrastrukture, ki so jo američani jeseni istega leta izplačali deloma v gotovini, deloma v traktorjih in drugih strojih nato pa so uvedli embargo, ki velja še danes.
1. maja je bila potrjena svoboda Kube in Fidel je takrat dejal: „V zgodovini se še nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki je resnično prišla na oblast.“ Zaradi spominov ispred petdesetih let so danes kubanci slavili Fidela, Cheja, Raula in druge revolucionarje, se masovno zbrali na trgu Revolucije pod spomenikom Jose-ja Martija, pred Ministrstvom za Notranje zadeve z veliko podobo Cheja, spremljala jih je velika vojaška parada, preletavala so vojaška letala in govorniške odre so kot nekoč zasedli dolgotrajni obetavajoči govori. Kubanske zastave so plapolale, tako kot so se v ritmu sona premikali njeni prebivalci.
Dogodki v prašičjem zalivu so tesno vplivali na kasnejši razvoj dogodkov. Zaradi prašičjega zaliva se je Castro tesneje povezal s takratno Sovjetsko zvezo, se zaprisegel komunizmu in bil odločen poslati atomske bombe na ZDA, le te je inštalirala SZ v bližini Santa Clare, kjer stoji danes Chejev spomenik in njegova grobnica. Medtem ko je Castro že bil odločen lansirati jedrske bombe je to dejanje v zadnjem trenutku preprečil takratni predsednik SZ, Nikita Hruščov, brez vedenja Castra zaradi česar so se odnosi med SZ in Kubo za kratek čas ohladili. Najbrž se mnogi med nami teh trenutkov zagotovo še kako dobro spominjate, takrat so bile oči celega sveta uprte na ta mali tropski otok, ki je bil peko morja popolnoma blokiran s strani ZDA.
Danes, po petdesetih letih, se na tem malem tropskem otoku ni veliko spremenilo. Oblast je prevzel Fidelov brat Raul, ki nadaljuje togo vodenje države in poveličuje revolucionarne ideje in stvaritve vnebogled medtem ko otok gospodarsko propada in izgublja tekmo s svojimi tekmeci. No ja, manjši napredek je le opazen v odnosu na vladanje Fidela. Raul si prizadeva za napredek otoka, moramo priznati. Ob obletnici invazije se je po štirinajstih letih spet zbrala kubanska komunistična partija in na njenem štiridnevnem kongresu je Raul predstavil približno 300 reform. Povdarek je bil na gospodarskih reformah, predvsem pri formiranju zasebnega lastništva. Na Kubo skuša privabiti tuji kapital, več kot 500.000 kubancev nameravajo odpustiti iz javnega sektorja in občutno zmanjšati socialne subvencije državljanom. Da bi bile reforme uspešne nameravajo podeliti 180.000 subvencij malim podjetjem. Kljub vsem tem silnim reformam pa Kuba ostaja zaprta kapitalizmu.
To so nove usmeritve 79 let starega predsednika Raula, kaj bo prinesel njegov naslednik, ki bo najbrž občutno mlajši bomo zagotovo vedeli že na stoti obletnici invazije na Prašičji zaliv. Bojim se da se bo takrat dokončno pokazalo kako globoko je Kuba zabredla.
Senad Osmanaj
P.s. v razmislek: za časa invazije, ki je bila načrtovana s strani CIA, je ZDA predsedoval Kennedy, nad katerim je bil kasneje izvršen atentat. Še danes se z zagotovostjo ne ve zakaj je bil ustreljen. Ali morda obstaja povezava med Kubo in ZDA. Kasneje so američani skušali likvidirati Fidela Castra, ki je preživel čez 600 poskusov atentatov, največ v zgodovini človeštva. Vse atentate so v ozadju pripravljali američani. Kakšna naključja?
Obletnico invazije na Prašičji zaliv smo praznovali tudi doma. Nekaj sopotnikov iz lanskoletnega potovanja po tej deželi smo se zbrali na vrhu Lošinja, na Osorščici, iz ruzakov privlekli na plan steklenico Zlate Radgonske penine in nazdravili pomembni zmagi Kube. Viva Cuba, viva Fidel, viva Che,… je resno oznanjalo po Kvarnerju.