Piše: Gvido Pevec
Kuba – biser Karibov – prvi del
Pot iz Havane me vodi proti obali karibskega morja, namenjen sem v kraj Boca de Guama. Na enem izmed številnih otočkov sredi lagune so pred leti postavili etnološko vasico, nekakšen muzej na prostem, v katerem je predstavljeno življenje prvih prebivalcev kubanskega otočja.
Prvi znani naseljenci na današnjem kubanskem otoku so bili že pred 2600 leti staroselci pod imenom Guanajatabej. Znanstveniki sklepajo, da naj bi na kubanski otok prišli iz današnje Venezuele, po drugi teoriji pa iz srednje Amerike. Zelo malo je znanega o tej civilizaciji. Živeli naj bi v jamah v bližini obal ter se ukvarjali z nabiralništvom, lovom in ribolovom.
Veliko več nam je poznano o naslednjem valu priseljencev na otok, ki se je zgodil v 6. stoletju n.št. s prihodom ljudstev Taino in Ciboniji. Za njih je dokazano, da so prišli na otok s področja današnje Venezuele in sicer iz delte velike reke Orinoko, od koder so priveslali na kubanski otok v preprostih deblakih. Predvsem Taino ljudstvo je bilo prevladujoče na otoku vse do prihoda Kolumba in njegovih naslednikov. Živeli so v hišah, ki spominjajo na današnje šotore, izdelane so bile iz lesa in krite s palminimi listi. Hiše so bile postavljene v krogu in sredi vasi je stal Zumis – pokončen steber iz lesa, ki nas spominja na toteme ameriških Indijancev.
Pri Zumisu so slavili bogove, tja so nosili darove bogovom, prosili so za mir, dobro letino ter lepo vreme. Zumis je bil kraj zborovanja posamezne skupnosti. Skupnost sta vodila plemenski vladar in duhovni vodja imenovan šaman. Poglavar ni sprejel nobene odločitve brez posvetovanja s šamanom, ki naj bi imel dostop do duhov in drugih svetov. Verovali so v duhove svojih prednikov, ki so jih prosili za pomoč in vodstvo.
Živeli so v tesnem stiku z naravo, gojili in vzgajali koruzo, arašide, pekoč fižol, sladek krompir in različno tropsko sadje kot je ananas, banane, guava. Meso in ribe so bili redno na jedilniku. Pomemben pridelek je predstavljal tobak, katerega posušene liste so kadili, zlasti ob velikih praznovanjih in v spiritualne namene. Otočje so imenovali Cubanascnan.
Sprehajam se po malem otočku, kjer je lep muzej na prostem. Ogledujem si številne kipe, ki prikazujejo podobe tedanjega časa, stopim v eno izmed hiš narejenih v starem slogu. Prejmem blagoslov, dobro misel za srečo in hkrati razmišljam, kako je vse minljivo na tem svetu.
Ko Španci konec 15. stoletja pridejo v te kraje, se miroljubno ljudstvo Taino sploh ni upiralo in tekom naslednjih desetletij so izginili za vedno. Oblast na Kubi prevzamejo Španci, ki tu vladajo naslednja stoletja.
12. oktobra 1492 na severovzhod kubanskega otoka pripluje Krištof Kolumb. Otok imenuje Ferdinanda – po španskem kralju, ki je plačal stroške njegove odprave. Prav tako piše navdušeno pismo, v katerem zapiše, da je pristal v najlepši deželi, kar jih je videlo človeško oko.
Kolumb odpluje dalje in tako se osvajanje otoka nadaljuje od leta 1511 dalje, ko Španci sistematično postavijo naselbine po celotnem otoku. Zlata na otoku nikoli ni bilo v velikih količinah, so pa Španci hitro ugotovili, da so na otoku idealne razmere za predelavo sladkornega trsa. Tako je v naslednjih stoletjih Kuba postala eden izmed največjih proizvajalcev sladkorja in otok dobi nov naziv – otok belega zlata. S tem je povezana žalostna zgodba suženjstva. Prvotni prebivalci kubanskega otoka namreč niso zdržali napornega dela na številnih plantažah sladkornega trsa in so množično umirali. Zaradi pomanjkanja delovne sile se začne žalostna trgovina in na desettisoče črnih sužnjev je iz Afrike pripeljanih v nov svet. Družbena, kulturna in socialna podoba novega sveta se za vedno spremeni.
Večina mest, ki so jih zgradili Španci v novem svetu, si je podobna. V strogem mestnem središču je Trg orožja (Plaza de Armes). Trgi imajo pravokotno ali kvadratno obliko ter okoli glavnega trga se nahajajo najbolj pomembne mestne stavbe: palače guvernerjev, oblasti, mestnih veljakov in zraven je glavna mestna katedrala.
Sprehajam se po ozkih ulicah Trinidada, ki velja za biser španske arhitekture v novem svetu. Male ozke tlakovane ulice iz glavnega trga vodijo na vse strani in hkrati se tudi vse ulice stekajo proti glavnemu trgu. Prvo, kar obiskovalcu pade v oči, so noro živahne barve hiš. Živo rdeče, modre, zelene, rumene, res nore barve, ki pa ne delujejo kičasto, ampak se vse lepo zlivajo v eno in poživljajo prostor.
Pri glavnem trgu se ustavim na stopnicah in sedem. Glasba igra vsepovsod in ljudje sproščeno vrte telesa v ritmu glasbe. Trinidad je najboljši primer zlitja različnih kultur in genov na kubanskem otoku skozi stoletja. Tu plešejo vsi, vsak večer, še zlasti noro pa je ob petkih in sobotah, ko je celo mestece na ulicah. Vrti se, pleše se in za to ne potrebujejo alkohola ali drugih stimulansov. Plešejo, ker taki so in ples imajo preprosto v krvi. Opazujem jih, kako so v celoti v tem trenutku in za njih sedaj ne obstaja ničesar več, svet se je ustavil.
Zapletem se v pogovor in omenim prijaznemu dekletu, da se je skozi ples zlila z vsem stvarstvom v eno. Skozi nasmeh dobim nazaj odgovor, ki mi da misliti: poglej, ničesar nimam, sem skrajno revna, a nekako se prebijam iz dneva v dan. A ko plešem, skozi ples pozabim na vse. Ko se vrtim v ritmu glasbe, sem v središču sveta. Ko plešem, pozabim na lakoto, revščino in na to, da nimam ničesar. Za to ne rabim alkohola in raznih omam. Potrebujem le ritem glasbe, da zavrtim svoje boke in v teh trenutkih pozabim na revščino in spremenim se v kraljico sveta. Zato Kubanci plešemo, ker skozi ples pozabljamo in se veselimo življenja.
Odpravim se v Dolino sladkornih tovarn, ki je le nekaj kilometrov vzhodno od Trinidada. V 18. stoletju, ko je bila proizvodnja in predelava sladkornega trsa na vrhuncu, je bilo v tej mali dolini preko 80 predelovalnic sladkorja. Ogledujem si ostanke nekdanje plantaže in v mislih podoživljam vse naporno delo, ki so ga morale opraviti neštete suženjske roke. Povzpnem se na stražni stolp, od koder so imeli stražarji pregled nad celotnim dogajanjem. Mnogi sužnji so poskusili pobegniti, a uspelo je le redkim. V bližnji delavnici si ogledam, kako izpod stiskalnice iz debel sladkornega trsa priteče sveže stisnjen sladkorni sok Guarapa. Poizkusim ga in čeprav je zelo sladek, mi v ustih pusti grenak okus. Zgodba suženjstva in trpljenje ljudi, ki so bili iztrgani iz svojih domov, je še preveč živo v mojem spominu.
Turobne misli mi odpravi plaža Ancon, kamor se odpravim na kratek oddih. Plaža leži le 12 km stran od Trinidada. Ime je dobila po črni skali, ki je nekoč nudila orientacijo mornarjem. Skala ima obliko zadnje konjske noge in po tem je dobila ime. Gre za 4 km dolgo peščeno plažo z belo mivko. Podoba raja. Le streljaj je oddaljen čudovit koralni greben, ki je pravi raj za ljubitelje podmorskega sveta. Odkar se je Kuba odprla svetu, so tu postavili enega lepših resortov, ki ga obiskujejo obiskovalci s celega sveta. Prevladujejo Kanadčani, ki jih s čarterskimi leti dnevno dovažajo na plažo. Mnogi tujci obiščejo le velike turistične komplekse ob obali in sploh ne vidijo dežele. Na letališču jih počaka avtobus, ki jih pripelje do resorta in po koncu dopusta tudi odpelje na letalo. Takih obiskovalcev je na Kubi največ in kubanski oblasti so to najljubši gostje. Pridejo v resort, tam cele dneve jedo, pijejo in lovijo sončne žarke. Vsega imajo v izobilju in edini domačini, s katerimi pridejo v stik, so natakarji in ostalo osebje, ki jim streže. Na ta način sploh ne dobijo prave podobe o državi, a saj večine to niti ne zanima.
Karibsko morje je čudovito, toplo, pretoplo. Najbolj prevzame barva vode, ki se razliva v nešteto odtenkih modre in zelene. Zelo je bogato in plavanje s potapljaško masko nudi edinstvene prizore. Jate rib v najbolj norih barvah te obkrožajo in vidiš lahko številne školjke. A po dveh dneh se naveličam ležanja na sanjski obali, saj je voda tako vroča, da te prav nič ne ohladi.
Odpravim se v gorovje Escambray na višino 800 metrov, kjer se v zavetju hribov osvežim. Celotno območje Topes de Collantes je del naravnega parka z zaščiteno floro in favno. Idealen kraj le slabo uro vožnje iz obale Ancon, a imaš občutek, da si v povsem drugem svetu. Odpravim se na večurni sprehod po parku. Izredno bujna tropska vegetacija mi na trenutke zapira korak, ko hodim po ozki potki. Opazujem divjo lepoto narave in vidim, da tukaj vse raste samo od sebe. Vode in sonca je dovolj in sprehajam se med nasadi banan, orhidej, jasmina. Opazujem ogromna drevesa evkaliptusa, mahagonija, krasna drevesa cvetočih magnolij. Ogromno je cvetočih divjih rož, ki jim ne vem imena. Vse okoli mene kipi od življenja. Kako drugače kot dan prej, kjer sem na plaži opazoval množico sitih, a tako življenja lačnih ljudi.
Na sprehodu odkrivam številne jame, soteske, kanjone, preskakujem potoke, hodim po in ob vodi. Vrhunec doživetja predstavlja kopanje v naravnih tolmunih, kjer voda poživi od hoje utrujeno telo. Pogled na bližnji slap je čaroben in ko se v daljavi oglasi značilen zvok Tocorora, ki je nacionalna ptica in zaščitni znak Kube, vem, da je za menoj še en popoln dan.
Jutri pa se odpeljem proti Santiagu in od tam proti končnemu cilju mojega romanja – Baziliki El Cobre.
Kuba, biser Karibov – prvi del Potovanja na Kubo
