12. February, 2015   Agencija Oskar, Kuba, Vodniki  

Kuba je … Kuba!

 

Kuba je … Kuba!

KubaPiše: vodnik Maj Bešlin
“Veš, to je pa Kuba,” se je slišal pogovor med potniki nekje proti koncu potovanja. O čem točno je tekla beseda, ne vem. Vem pa, s kakšnim namenom je bilo izrečeno – kadar doživimo nekaj, kar nam je smiselno le na Kubi. Ko je Kuba pač Kuba, kjer ti v hotelu zvoni vsak četrti telefon, a vendar vsi delujejo. Ko traja dolgo, da se kaj premakne, vendar ko se, se premakne ob tistem pravem času – ko je prav ne le tebi, temveč vsemu vesoljnemu smislu. Poseben občutek, vreden doživetja!
No, Oskarjevcem na Kubi se nam je zgodila Kuba že pred pričetkom potovanja. Zadnji dan pred odhodom smo izvedeli, da se nam je potek potovanja postavil na glavo. Izpeljali smo popolnoma isti program, da se razume, a v drugem časovnem zaporedju. Sprememba programa se je zgodila zaradi posega lokalne agencije. Na Kubi vprašam lokalnega vodiča, če se mu kaj svita, zakaj in čemu ta sprememba. Odgovor je bil nekako v tem tonu – ne sprašuj preveč, saj veš, tako pač je, to je Kuba, to se tukaj lahko zgodi kjer koli in kadar koli.

KubaPoznate tisti oskarizem – ni naključij, so le meje našega razumevanja? S potniki smo se spustili v novo zgodbo – prepustili smo se Kubi, ki se je odločila, da se nam na svoj način predstavi. Potniki so bili izvrstni soustvarjalci naše revolucionarne zgodbe, skupaj smo se prepustili kubanskemu toku, ki nas je že kmalu spet presenetil …
Tretji dan smo se sprehajali po prekrasni kraški pokrajini doline Vinales s tamkajšnjim vodičem Manolom. Neverjetna narava, zraven pa še izvrsten vodič – kaj drugega bi še potrebovali. No, Manolo nam prišepne, da je isti večer v mestecu lokalna fešta – pojdite pogledat, zna biti fajn. Mestece je majhno, kakšne večje fešte ne pričakujemo, si pa želimo občutiti lokalni ritem in doživeti trenutke s Kubanci. Tako se skoraj vsi zberemo v lokalni hiši glasbe, z zanimanjem čakamo, kaj se bo zgodilo. Lokalna skupina prične igrati – to ni predstava za turiste, igrajo kubansko glasbo, a vse zvrsti – son, salso, rumbo; hitro, počasno. Vedno več Kubancev pleše na plesišču. Odmore popestri lokalni vokalist in pa predstava plesa sužnjev – ples z mačetami in ognjem. Glasba povsod in vedno-Santigo de CubaS skupino sprva le strmimo, vau kakšna fešta! Saj poznate, prve dni so noge še nekako sramežljive, nenavajene hitrih ritmov, salse pa sploh. Pa tudi naše punce hitro zaplešejo. Proti koncu večera prihaja na fešto vedno več mladih, to je popolnoma druga zgodba – ko se telo zvija v gibih glasbe naravno in brez razmišljanja. Počasi zapustimo prizorišče, nekateri peš, drugi z oldtimerji, kubanskimi legendarnimi avtomobili. Glava polna doživetja in misli, da se bo treba čim prej naučiti vsaj tiste osnovne korake salse.
Potovanje je vedno polno doživetij, takih ali drugačnih. Vsakdo se spusti v svojo zgodbo, program potovanja je pri tem le okostje, papir, na katerega se lepi kolaž zgodb. Nam je Kuba postregla zadnji dan še z enim presenečenjem …
Proti koncu potovanja smo prispeli v Santiago de Cuba, naslednji dan smo se spravili, da ga doživimo po dolgem in po čez. Malo pred dvanajsto nas pri vhodu v pokopališče Santa Ifigenija ustavi policaj. Naprej ni možno, počakati bo treba do dvanajstih, pet minut čez dvanajsto boste lahko že vstopili. Čakamo kot preostali Kubanci, nobenemu izmed nas ni jasno kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo. Kar naenkrat nas pozdravijo prave topovske salve. KubaPravi, vojaški topovi – zelene havbice. Ustrelijo 20 strelov, ob vsakem strelu vidiš dim in ogenj, trenutek kasneje že začutiš sunek vetra in glasen pok. Streljajo nam, Oskarjevim revolucionarjem v pozdrav! Pet minut zatem lahko vstopimo na pokopališče, pričakajo nas povorke revolucionarjev, mladih vojakov v precej čistejših in bolj urejenih oblačilih kot naša četica. Vseeno nas pozdravljajo in kričijo v en glas – ubrano, ponosno in veselo. Včasih je dobro ne znati jezika ter se postaviti v svojo zgodbo – proslava je bila, kot smo kasneje izvedeli, namenjena največjemu kubanskemu revolucionarju Joseju Martiju, čigar rojstvo se je ta dan praznovalo. No, naša varianta je bila precej bolj zanimiva in resnična!
Jah, Kuba in Chejeva zgodba. Nikoli pravzaprav ne veš, kaj ti lahko prinese. S svojim posebnim ritmom in kubansko realnostjo te preseneti in očara. Sprememba programa, ki je lahko precej neprijetna zadeva, pa je pri nas postala kubansko doživetje. Zahvaljajoč njej smo uživali v Vinalesu med lokalci in se počutili kot pravi revolucionarji v Santiagu. Če imaš okoli sebe super potnike, kot so bili naši, pa so vsi dogodki naravni in del zgodbe. To je Kuba – če se ji prepustiš, si nagrajen s posebnimi doživetji, doživetji zaradi katerih potujemo!