11. January, 2010   Člani pišejo, Kuba  

Kuba – En dolar, en peso por favor

 

Kuba – En dolar, en peso por favor

Nekoč gospodarsko razvita in močna država, se je kaj hitro razvila v turistični biser Karibov s središčem v kolonialni Havani, eni izmed sedmih prvotnih španskih naselbin. Po sporu z ZDA in razpadu pokroviteljske Sovjetske zveze je njena moč začela upadati, turizem pa je ostal. Danes ni več niti turizma takšnega kot bi človek pričakoval, ostalo je prosjačenje in usmiljenje, turisti pa smo postali glavni vir za preživetje tega naroda.
Že prvi dan ko sem priletel v Varadero in se nastanil v zasebni hiši imenovani »Casa particulares«, v sosednjem mestu Matanzas, sem kaj kmalu ugotovil da mojih 700 evrov »budgeta« za tri tedensko potovanje ne bo zadostovalo za golo preživetje. Prevoz do mesta, namestitev in oderuška provizija pri menjavi ameriških dolarjev je olajšalo moj žep za cca. 10 odstotkov planirane porabe in to že prvi dan. Kaj kmalu sem ugotovil da Kuba, le ni tako poceni država kot so to vse-vedavo zatrjevali moji prijatelji. Nekoč se je še dalo kupovati z razvrednotenimi nacionalnimi pesosi, danes pa sploh ni več »štacun«, v kateri bi sploh kak domačin kaj prodajal za lokalni pesos. Za pesos lahko dobiš edino pizzo, sladoled, sendviče in podobno hitro pripravljeno hrano ter na ulici prodajano hrano. Skratka nič konkretnega za prazen želodec.
Kratek pregled pomembnih dogajanj
Kuba je zacvetela s prodajo sladkornega trsa, ki so ga na otok pripeljali Španski kolonizatorji. Takrat so pokrivali skoraj celotne potrebe svetovnega prebivalstva po sladkorju. Največji odjemalec so bile ZDA, katere so začele s Kubo tesneje sodelovati. Dobičkonosno usmerjeni Američani so že takrat pokupili najdonosnejša Kubanska podjetja vse dokler se niso pojavili revolucionarji na čelu s Fidelom Castrom in podporo Che Gevare. Po gospodarskih reformah, ki jih je ob zamenjavi na oblasti uvedel Castro, so Američanom odvzeli dobri dve tretjini vseh Kubanskih cvetočih podjetij oz. jih v lepšem žargonu rečeno nacionalizirali, gospodarske vezi so se prekinile, Američani pa prekinili vse diplomatske odnose in uvedli embargo na Kubo. Tako še danes zaradi embarga izgubljajo obojni velike vsote denarja. Kuba bi se znašla v močni krizi, če nebi tedanja Sovjetska zveza obljubila odkup odvečnih količin sladkornega trsa. Tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo je na Kubo prineslo številne sovjetske izdelke in njihov politični sistem na čelu s komunizmom. V zamenjavo za močno gospodarsko podporo, so Kubanci pošiljali svoje vojaške enote predvsem v Afriške nemirne države, Sovjeti pa so jih oskrbovali tudi z raketami daljšega dometa v primeru vojaškega napada sosednjih ZDA. Kaj kmalu je propadla še Sovjetska zveza in z njo tudi gospodarska moč Kube. Ostali so Castro in njegov režim, komunizem in turizem.
Danes vladajo na Kubi številni posli na črno iz enega samega razloga, potreba po golem preživetju. Z mesečno plačo in rednimi mesečnimi državnimi subvencijami preživi ena družina 7 do 10 dni. Največji prihodek državnemu proračunu predstavlja turizem in ni težko ugotoviti da smo potem takem turisti na stalnem udaru. Spretni in temperamentni Kubanci pa spretno in vsakdanje, nikoli naveličani, praznijo naše žepe. Metode so vedno enake. Sprva se ti približa s svojim temperamentom, nasmehom in ljubeznivim pogledom, sledi pogovor s katerim ti želi odpreti srce in te pripraviti na to da razumeš njihovo vsakdanjo stisko in ujetost v ne obetajoč politični sistem zaradi katerega najbolj trpijo. Ko osvojijo tvoje srce in te pripravijo tako daleč da ne zmoreš reči NE te prosijo za denar. Taka zgodba se ponavlja iz dneva v dan. Poleg omenjenega služijo še na drugačne načine; nekateri prosjačijo, številni goljufajo, drugi animirajo. In potem stopi še do mene neka ženska in začne z že toliko znanim načinom lova na denar. Pokaže mi hišo, ki si jo gradi že 15 let in je nikakor ne more dokončati, ker nima denarja, bojda da težko živi. Ima se za revico in mi noče verjeti da je pri nas in v drugih deželah sveta še večja revščina in da ona sploh ni revica kot se prikazuje. Nagnal sem jo da se je skadilo za njo. Odfrčala je, ne da bi kar koli pripomnila. Sam ne zmožen svojega lastnega preživetja na tem otoku, vi pa me vsakodnevno in neutemeljeno prosjačite za pomoč iz usmiljenja, si pravim. Po drugi strani ima večina njih zelo vredne stare ameriške avtomobile, s starinskim in ohranjenim pohištvom urejena stanovanja, novejše avdio-tehnične naprave, poleg tega pa cele dneve nič ne delajo in so tako imenovani »luft bremzerji«. Kubanci še vedno ne morejo prestopiti meje svoje države zaradi samosvojega političnega sistema in zaradi tega tudi nimajo vpogleda v resnično svetovno revščino. Sami se imajo za reveže a to niso, morda si to želijo. Šele tisti Kubanci, ki jim uspe priti v razvite države, spoznajo blagostanje, ki so ga imeli doma. Nekateri obogatijo, mnogi ne. Takrat se želijo vrniti, a se več ne morejo.
Šport in glasba
Država kot taka zelo podpira razvoj športa in ima vse pogoje za velike športne dosežke, tudi v svetovnem merilu. Kubanci so prvi, ki so v zgodovini športa porazili Američane in domov prinesli več zlatih kolajn kot slednji. Bilo je na Pan-ameriških igrah. Na OI v Sydney-u, leta 2000, so z desetimi zlatimi in srebrnimi ter nekaj bronastimi zasedli deseto mesto v skupni razvrstitvi, na zadnjih igrah v Pekingu pa komaj 28 mesto s skupaj 24 medaljami. Med športnimi zvrstmi so trenutno najmočnejše atletika, wrestling, judo in boks. Običajno nimajo konkurence v dominu, v šahu pa se vedno nahajajo blizu vrha.
Glasba je zagotovo tisti izvozni artikel Kube, ki ga turisti najbolj kupujemo. Večkrat se mi je zazdelo da je Kuba glasba in da Kubanci v njej utapljajo svojo žalost zaradi neplodnega političnega režima (poleg Mojita seveda), se sproščajo, rekreirajo in zanjo živijo. Prvotno Kubansko glasbo, opisujejo kot ljubezensko afero med afriškimi bobni in špansko kitaro kot glasbeno zvrst Son, ki jo je prvotno izvajalo šest izvajalcev. V svetu se je zvrst zelo hitro razširila ob izdaji albuma Buena Vista Social Club. Ko so v latinskih predelih New Yorka »harali« jazzerji, se je pod vplivom rumbe in sona razvila še salsa. Leta 2000, je naj salsa kubanski band Los Van Van osvojil glasbeno priznanje Grammy. Salsa in Son pa nista edina izvozna glasbena artikla, tukaj poleg drugih obstaja še Trova, kot glasbena zvrst ritmične balade. Še pomnite tovariši vsem znani refren Guantanamera, guajira guantanamera…. Da, to je glasba, to je Kuba, življenje ob katerem ti srce poskakuje!
Cvetovi turizma
Že ob samem začetku potovanja, sem se ustavil za nekaj dni v turistično prepoznavnem Varaderu, ki velja za turistični meko otoka. Sami turistični resorti, en ob drugemu, se nahajajo nekaj km iz mesta proti koncu polotoka, kjer je vsakodnevno življenje drugačno. Tukaj namreč ni temperamentnih vsiljivcev, smrdljivih smeti in razbitega stekla na peščenih plažah, pijanih družb lokalnih veseljakov (beri Havana club odvisnežev) ob večernih urah, uličnih restavracij in hrupnega prometa. Vsakodnevno monotonost dopustovanja zmoti turistična ponudba plavanja z delfini v globinah Atlantskega oceana. Za »samo« 80 evrov, te popelje »All inclusive« jahta najprej na snorkanje, potem pa še na odprto morje. In res, poglej, sredi morja so razširjene mreže, v katerih plavajo delfini. Žalostno a resnično. Kakorkoli že, delfini so zdresirani tako, da poljubijo vsakega plavalca, potem pa se jim pustijo še pobožati a zgolj za pol ure, ko se moramo vrniti nazaj na jahto. In spet po starem; koktejli, jastogi, veter v laseh, pekoče sonce in odsev turkiznega morja, … Oh, ta Kuba.
Izmed ogleda vrednih turističnih znamenitosti naj omenim na prvem mestu naravni park Vinales, zaščiten od Unesca. S svojimi številnimi podzemnimi jamami, apnenčastimi vzpetinami in podzemnimi rekami nudi spektakularne poglede na širšo okolico, napolni oko in umirja duha, težko ranjenega od vsakodnevnih natezanj z narodom, ki ga samostojni popotnik še kako občuti. Tudi ljudje tukaj so drugačni, živijo bolj umirjeno življenje in hkrati znajo spoštovati turista kot človeka, niso nadležni in so precej gostoljubni.
Nadalje velja omeniti staro kolonialno špansko mestece Trinidad, prav tako zaščiteno od Unesca, ki s svojo staro in urejeno arhitekturno podobo vliva občutek kot da čas stoji. Nekoč je mestece bilo zatočišče številnih gusarjev in trgovcev, ki so tod trgovali po morju. Takrat še ni bilo ceste do tega mesta. V času velike gospodarske rasti so tukaj cveteli nasadi sladkornega trsa s številnimi mlini. Simbol teh velikih obdelovalnih polj je visok stolp na področju, ki je ponovno zaščiteno od Unesca. Na stolpu so lastniki polj nadzorovali delavce in s pomočjo zvona označevali čas za pričetek, odmor in konec dela. Ker so Španci izkoreninili (beri pobili) prvotno prebivalstvo otoka, so za naraščajoče potrebe po obdelovanju sladkornega trsa začeli uvažati sužnje iz Afrike predvsem iz Konga. Le ti so s seboj prinesli svojo kulturo in verovanje. Danes tvorijo poleg belcev, v glavnem potomcev Špancev iz Evrope, večino prebivalstva. Kasneje je zaradi mešanih zakonskih razmerij nastala po barvi kože nova rasa-mulati. V neposredni okolici Trinidada leži dolga peščena plaža Playa Ancon, znana po črnem koralnem grebenu in seveda številnih ostalih.
Nadalje omembe vredno je zagotovo stari predel Havane, ki s svojo staro in bogato arhitekturo priča o nekdaj močno razvejanem turizmu v tem mestu. Takrat so se tukaj srečevali najvplivnejši državniki, diplomati, umetniki in ostali. Še posebej je prepoznaven hotel v katerem je prebival Ernest Hemingway, rojen na Key Westu na Floridi, in bar v katerega je najpogosteje zahajal utapljati svojo žalost ob kozarčku že znamenitega Mojita. V Havani je obvezen ogled revolucionarnega muzeja in Capitola, replika Bele hiše iz Washingtona, le da je arhitekturno bolj bogata. Vsekakor pa ne smemo mimo znamenitega trga revolucije, kjer je imel Castro najpomembnejše govore ob nagovarjanju ljudstva in na katerem se nahajajo številna ministrstva izmed katerih vizualno izstopa prav ministrstvo za notranje zadeve s Che Guevarinim portretom. Argentinec, dr. Che Guevara, se je boril za človeka in bil njemu blizek in ne vzvišen, odtujen. Kot revolucionar je podpiral take vrste gibanj po številnih državah, tudi v Kubi, kjer je bil tesen sodelavec Fiedela Castra in njegovega brata Raula, kjer se je še najdlje zadržal. Kot narodu zelo priljubljen človek, človek z velikim ljudskim srcem, je dobil državljanstvo in službo v ministrstvu. Vendar pa nikdar ni mogel iz svoje kože, bil je revolucionar in to ostal vse dokler ga niso pokosili smrtonosni naboji Bolivijskih vojakov. Danes se ga spominjamo po zanj značilni izjavi HASTA LA VICTORIA SIEMPRE! Pa naj živi vsaj Che Guevara, če že Kuba tone vse bolj pod lastno težo!
Senad Osmanaj