Piše: Branko Struga
Kruh in obrtnik v Mohenjo Daru
»Preveč me skrbi. Res je težko delati brez napak, a tudi drugi so šli čez! Oče, pa starejši brat, ki niti prave gline ni znal poiskati… Učil sem se in grešil, danes pa ga dobim, pečatnik in potem več ni prostora za napake. Ko ga bom pritisnil pod svoje delo, bo vsakdo videl bika s progami in nad njim moje ime. Sumerci ne bodo plačevali slabih izdelkov in odrasli se naj bi vedli odgovorno, je rekel oče. A saj sem že delal ure dolgo in večina izdelkov je prestala kontrolo. Verjeti je treba vase! Dvom botruje nesreči, pravi kralj menih in on se redko moti. Če bom delal dobro, bom plačan več, kot rabim za življenje. Potem jo lahko vprašam, če bo moja. Kako je lepa, topla in mehka, ljubezen! Podaril ji bom najlepši lasni obroč živih barv in ji pokazal hišo, v kateri bi lahko živela. Ni imela vedno sreče. Ko ji je odneslo očeta, je mati le težko skrbela za družino. Razvajal jo bom, ona pa bo pekla svoj omamno dišeči kruh. Namakala ga bova v dal in vroče omake. Življenje je tako lepo!«
Kruh in mlad menih pred svojim prvim meditacijskem umikom
Sedel je v senci drevesa in gledal v dolino. Prav sredi zelenja in pod oblimi griči je tekel potok. Otroci so se igrali v bistri vodi. Ni slišal njihovih razposajenih glasov. Samostan je bil ravno prav dvignjen nad vsakdanje življenje, da si ga lahko videl, ne pa tudi slišal. Le kaj počneta starša, pa brat in sestri? So se letos izognili poplavi in pridelali dovolj, da ne bodo lačni? Tu gori imam svoje težave, a za preživetje mi ni treba skrbeti. Popraskal se je po obriti glavi in si pogladil gube svojega meniškega oblačila. »Le kdaj bom spet videl travo in drevesa, čutil veter, dež in sonce? Ali bom sploh zmogel? Tri leta, tri mesece in tri dni spokoja, ustavitve misli, vklopa v modrost. A tudi bojev z demoni, željami, žalostjo, osamljenostjo in dvomom. Kar sedel bom in gledal, se napolnil s sliko in jo shranil za dni v temi. Celica je majhna, a saj tega ne bom videl. Je pa zato notranje vesolje brez meja. Učitelj bo pomagal. Pa kruh, topel, okrogel, nizek in slasten kruh. Joj, kako diši! Vsak dan me bo obiskal v moji samoti, zvesti prijatelj!«
Kruh na mogulskem dvoru
»Ne morem ga držati, odložila ga bom na mizo in lovila njegov vonj. Zdaj lahko imam, kar hočem, pa je sveže pečen kruh, brez vsega, moja največja radost. Kako je že pravil oče, ko sem bila majhna, »Dokler imamo nan, smo bogati!« Življenje ti lahko zvrhano obloži mizo in tudi vse vzame. Prišla sta iz daljne Perzije v Indijo, mama in oče. Peš, z mano v naročju. Kdo bi takrat mislil, da bo begunec postal predsednik vlade? Pa mu je uspelo. Ko so me poročili, sem zaljubljena in mlada odšla v Bengalijo. Vsa vrata so nama bila odprta. Pa so mi ga ubili. Svetlobo je pogoltnila tema, le ti, moj kruhek si še vedno dišal kot prej. Zdaj pa ga lahko utrgam grižljaj. Slasten je, res! Ko sem spoznala Jahangirja, sem bila starejša, modrejša in manj zaljubljena. Menda sem najmočnejša ženska na planetu. Pravi mi Nur Jahan, Luč sveta. Do mene je dober, ko bi le manj pil! Zato pa lažje peljem stvari v svojo smer. Očetu bom zgradila grobnico iz belega marmorja, v Agri, pa naj stane kar hoče! Pri svežem kruhu! Še drobtine pozobam, preden me najde.«
Kruh in skupina slovenskih sopotnikov
V Lahoru je večer. V starem mestu so ulice polne ljudi. Vročina je popustila, prijetno je toplo, primerno za sprehod, nakupe, klepet ali pa večerjo. Enajst nas je, z lokalnim vodnikom dvanajst in že teden dni si ogledujemo Pakistan. Nekaj neverjetnih doživetij je za nami: obala arabskega morja v dvajset milijonskem Karačiju, s prodajalci sladoleda, mrzlo limonado in kamelami; sto tisoči grobov na vzpetini Makli, nekateri večji od družinske hiše; vrela noč z bobni in znojnimi telesi na grobu Rdečega sokola, Kalandra iz Sehwana; prah, vročina, berači in sufijski svetniki v prastarem Multanu; ploveči nomadi z jezera Mančar, ki z udomačenim pelikanom lovijo ribe; moderna šestpasovnica, avtocesta, v Uč Šarif Aleksandra Makedonskega …
Zdaj sedimo na terasi precej nobel restavracije in gledamo na dvorišče osvetljene, največje džamije na indijski podcelini. Natakarji na pladnjih strežejo solate, mesne omake, vroče juhe, slaščice vseh vrst, sveže stisnjene sokove … Diši pa po kruhu. Pšenična moka, voda, sol in veselje do življenja. Zakaj so največje mojstrovine tako neverjetno preproste? Jedel ga je obrtnik v Mohenjo Daru, mlad menih pred svojim prvim meditacijskem umikom, trgali so ga na mogulskem dvoru, prav vsi, od hlevarja do cesarice. Zdaj ga težko čakamo slovenski popotniki. Naročili smo vse mogoče, a zvezda obroka je on, njegova visokost nan, kruh! Res je, doma je drugačen, zato pa je njegov pomen popolnoma enak. Najpomembnejša spoznanja veljajo vsepovsod!
