Kralj Tamar iz Gruzije
Da ne bo pomote: kralj Tamar je ženska. Lahko bi ji rekli tudi kraljica Tamar(a), a Gruzijci ji striktno pravijo kralj. Pa ne zato, ker je bila grda možača, ampak ker je vladala z vso suverenostjo kot njeni moški predniki. Njeno življenje je kot roman, ki je lahko navdih vsaki borki za enakopravnost žensk, in če ne bi bila iz Gruzije, ki je marsikateri zemljan ne zna umestiti na zemljevid, bi o njej gotovo posneli kakšen spektakularen film ali kostumsko bogato nadaljevanko.
Freska iz cerkve v Vardziji, 12. stoletje
Tamar in njen oče Giorgi III
Rodila se je kot princeska v dinastiji Bagratidi, okoli leta 1160. Njen oče, gruzijski kralj Giorgi III, je obljubil, da bo kralj le toliko časa, dokler ne bo odrasel sin njegovega brata, ki je bil kot najstarejši sin kralja Demetra I zakoniti naslednik prestola, a je v sumljivih okoliščinah umrl kmalu po prevzemu oblasti. Dovolj zapleteno? Kakorkoli že, Giorgi III oblasti ni hotel izpustiti iz rok. Še več. Ker ni imel sina, mu je kapnilo na pamet, da bo za svojega naslednika izbral kar hči Tamar(o). Seveda med plemiči ni požel silnega navdušenja. Da bi svoje podanike navadil na idejo o ženski monarhinji, jo je pri 18. letih okronal za svojo so-vladarico. Nadaljnjih 5 let sta vladala kar skupaj. Zvito, kajne?
Leta 1184 je kralj Giorgi III umrl. Tamara je sicer podedovala močno državo, a se je morala soočiti tako z dejstvom, da ni čisto zakonita naslednica prestola, kot tudi z dejstvom, da Gruzija še ni imela na prestolu ženske. A izkazala se je tudi kot odlična diplomatka. Na svojo stran je dobila poglavarja gruzijske pravoslavne cerkve, s stisnjenimi zobmi pa je za moža vzela princa Staroruske države Yurija, ki je bil nadvse po volji plemstvu. No, ne za dolgo. Bil je pijanec in pretepač, zato so ga (z znatno odpravnino) brcnili iz države. Drugega moža si je izbrala sama. Bil je Alanec (iz današnje Severne Osetije) David Soslan. To je bila velika ljubezen, ki se ni odražala le v spalnici, ampak tudi na bojišču. Za časa kralja (kraljice) Tamar je Gruzija, obdana z muslimanskimi in ne ravno prijateljskimi sosedami, doživela slavo in ugled, ki je (niti približno) ni dosegla nikoli več. Ko je slavni Saladin leta 1187 po bitkah s križarji Jeruzalem vrnil v muslimanske roke, so bili gruzijski romarji edini kristjani, ki so v to sveto mesto lahko vstopali z dvignjeno glavo in polno razvitim praporom.
Ja, Tamar je imela vse. Oziroma si je s spretnostjo in pogumom priborila vse: moža, ki ga je ljubila, in otroke, ki so jo nasledili; mogočno državo, ki je za časa njenega vladanja postala najmočnejša krščanska velesila na tem koncu sveta; bila je lepa, vanjo je bil zaljubljen tudi največji gruzijski pesnik Šota Rustaveli, ki jo je opeval v narodni epski pesnitvi Vitez v tigrovi koži; in bila je dovolj ponižna, da jo je gruzijska pravoslavna cerkev proglasila za svetnico. Bila je junakinja svojega časa, a skoraj tisočletje kasneje še vedno lahko marsikatera emancipirana ženska najde pri njej navdih.
Nina S.
