Piše: Sinica
Ko sem prihajala na TB sem prišla iz napornega, stresnega okolja. Večji del časa pred prihodom sem se učila množice podatkov na pamet (za predzadnji veliki izpit na faksu), zato sem si želela predvsem eno – da mi ne bi bilo potrebno še na TB v glavo poskusiti stlačiti veliko teorije. Tega tokrat res ne bi zmogla!
Že moj prvi nastop je bil v skladu s to željo in upanjem. Predstavila sem del knjige Socialna inteligenca, ki me je osebno najbolj pritegnil, to je medsebojna komunikacija in vedno večja socialna izoliranost posameznikov. Svoje misli sem predstavila na praktičen, uporaben in izkustveni način. To je sedaj tudi vedno bolj moja pot… ne z množico besed, ampak s tem da človek doživi, se nauči in zraste z izkušnjo. Na tem sedaj tudi na svojih potovanjih že veliko delam.
Tokrat se je ponovno, na moje velikansko presenečenje, zgodila sinhronost moje poti s potjo agencije. Čeprav pogosto narazen, naša pota napredujejo v vzporedni, sinhroni smeri in naša iskanja so se ponovno izkazala za zelo usklajena. Ker si ne želim več velikih besed, ampak bolj kot to le še dejanj, lahko mirno rečem, da sem od tega TBja (v vsej zgodovini mojega sodelovanja z agencijo) odnesla največ!
Všeč mi je bilo, da smo lahko vzpostavili stanje laboratorijskega preizkušanja, kjer smo v zgoščeni obliki poizkušali in preizkušali situacije, s katerimi se srečujemo kot vodniki na terenu (in lahko bili brez vrednotenja in sodb točno to, kar smo). Analiza lastnega nastopa je bila zame izjemno zanimiva in še toliko bolj, ko je prišla v soočenje z občutki skupine (odprtih poslušalcev). To je bila zame dragocena izkušnja in čudovita priložnost začutiti in biti začutena.
Fascinirala me je tudi ugotovitev, kako živo in vestno se popolnoma vsi občutki govorca prenesejo vse do poslušalcev. Navajena nastopanj pred mikrofonom, se sedaj še dosti bolj zavedam svoje velike odgovornosti, da razrešujem svoje občutke predno vzamem v roke mikrofon in če se zgodi trema med nastopom, primerno odreagiram. Mikrofon vestno in vdano prenese vse, kar v njega izgovorimo, tako verbalno, kot tudi neverbalno. Tako lepo, kot tudi manj lepo (mikrofon je prispodoba za govor).
Poleg odprtega sodelovanja s kolegi vodniki (pod budnim očesom in z motivacijo Oskarja/ t.j. Bivola), sem na tem TB-ju tudi res prvič oživela v svoji ustvarjalni globini. Delavnice, ki so bile za nas s pozornostjo in pretanjenim premislekom pripravljene, so se me resnično dotaknile. To so moja zanimanja, zanimanja v katerih želim rasti še naprej, se razvijati in od tega dajati svojim sopotnikom. Glasba (ritem) in igra, nastopanje, zgodbe in animacija teh zgodb, to je nekako moj dom… in na koncu TB-ja sem si želela, da ga še ne bi bilo konec in da bi še kar trajal… in trajal!
Rezultat tokratnega TB-ja je moja velika motivacija, moja želja, ah, kaj to – moja vizija, kako si želim delati potovanja v bodoče in kako jo bom uresničevala. Je tudi želja po še več tega, kar počnem rada in želja po še večji globini tega, kar me napolnjuje… ter hkrati predvsem največje darilo TBja- moja neverjetna moč, ki jo črpam iz naše skrbno pripravljene, z ljubeznijo vodene in z znanjem povezane skupine za to, kar me čaka. To je tudi globoko spoznanje, da je potrebno zbrati moč in pogum in narediti, kar je potrebno in da mi pri tem lahko pomaga edino delo s skupino in delo v skupini!
Hvala Bivol, hvala kolegi in hvala Agencija Oskar za čudovito in za vedno nepozabno doživetje! 🙂
V Ljubljani, dne 24. marca, 2016
