Ko Madeira pokliče
Piše: Nina Marselan
Letalo se spusti skozi oblake in pod mano se razkrije obala Madeire. Vedno znova me preplavi isti občutek – vznemirjenje, preplet pričakovanja in domačnosti. Madeira je kraj, ki se nikoli povsem ne razkrije, temveč ga vedno znova doživljaš. Kot da prvič vstopam v eksotični vrt sredi prostranega Atlantika, se tudi tokrat prepustim novi zgodbi.
Pristanek v mestu luči in tisočerih zgodb
Že sam pristanek je svojevrstno doživetje. Letališče, zgrajeno na stebrih, deloma nad kopnim, deloma nad oceanom, velja za enega najzahtevnejših na svetu. Pričaka zas nasmejan voznik in v večernem svitu se podamo proti Funchalu, glavnemu mestu, ki se kot amfiteater razliva po pobočjih in sveti v tisočerih lučkah. »Vsaka lučka ima svojo zgodbo,« šepne ena od potnic, očarana nad razgledom. Mesto živi in utripa z energijo več kot 100.000 prebivalcev, a hkrati ohranja toplino in čar otoškega življenja.
Večer preživimo ob lokalni večerji – espada z banano in marakujino omako. Nenavadna, a presenetljivo harmonična kombinacija okusov. »Nikoli si ne bi mislil, da bom jedel ribo z banano… in da mi bo všeč!« se zasmeje eden od sopotnikov. Madeira že osvaja.
V svet cvetja, vonjav in višin
Zjutraj se otok prebudi v barvah, vonju in svetlobi. Cvetlice in drevesa, nekoč prinešeni z vseh koncev sveta, se tu bohotijo, kot da je prav Madeira njihov naravni dom. Spremljajo nas na poti v gorato osrčje – svet višav, meglic in nepredvidljivih oblakov. Ob vzponu opazujemo, kako tropsko rastje prehaja v gozdove evkaliptusa, katerega eterična aroma nežno vstopa v naš avtobus. Nato sledijo gosti gozdovi lovorikovca, prvobitna flora, ki je preživela skozi tisočletja. Pokrajina se nenadoma prelevi v skoraj nadrealističen svet – kot bi opazovali rojstvo planeta. »To je… kot bi hodil po nebesih,« tiho reče sopotnica, medtem ko občuduje rumene preproge brnistre, razprostrte do obzorja.
Vrhovi in doline – dih jemajoča pokrajina
Dosežemo tretji najvišji vrh in se od tam peš odpravimo naprej, proti razgledni točki, ki ponuja pogled, ki ustavi dih. Višine ne strašijo, le opominjajo na moč narave. Veter v laseh, oblaki pod nogami, mavrice v daljavi – vse deluje, kot bi prečkali vrata v drugo dimenzijo. Spustimo se v dolino Ribeira Fria – »hladna reka«. Sprehod ob levadi, tradicionalnem namakalnem kanalu, nas vodi do razgledne točke, kjer uzremo »orlovo gnezdo«. Pred nami se odpre pogled na mogočne soteske, bujne gozdove in naravno tišino, ki prevzame.
Za nagrado – poncha. Kozarec te tipične pijače iz madeirskega ruma, svežega sadja in medu. »To je to! Madeira v kozarcu!« vzklikne nekdo iz skupine. Smeh, sonce in spokojnost trenutka.
Santana – barvita pravljica
V Santani se zdi, kot bi prestopili prag v otroško slikanico. Pisane trikotne hiške s slamnatimi strehami so edinstvene in prepoznavne. Pred njimi cvetijo gredice najrazličnejših rož. »Tako je, kot bi stopila v drug svet,« reče mlada sopotnica s fotoaparatom, prevzeta nad barvami, vonji in slikovitostjo prizora. Na tržnici nas pričaka bogastvo lokalnega sadja, od anon do mini banan. Domačini so nasmejani, odprti, pristni.
Rt Sv. Lovrenca – skulptura vetra in časa
Najbolj poseben trenutek pa me kot vedno čaka na vzhodnem koncu otoka – Rt Svetega Lovrenca. Tam, kjer se Madeira razgali. Veter brije čez klife, rdeče skale, izklesane z erozijo, se dvigajo kot umetnine. Zemlja pastelnih tonov skoraj žari v kontrastu z modrino oceana. Med skalami rastejo drobne, krhke rožice – mnoge med njimi endemične. Izpostavljene vetru, soncu, slanemu zraku, a neomajno vztrajajo in se bohotijo v svoji nežni lepoti. »To je najbolj drugačno, kar sem kdaj videla,« reče sopotnica. »Divje… in poetično.« In jaz se vedno znova počutim majhno – a neskončno živo.
Madeira – okus, ki ostane
Vrnemo se v Funchal, kjer nas čaka še ena večerja – tokrat v znamenju fuzije svetovne kuhinje. Okusi se prelivajo v harmonijo, ki odseva bogato zgodovino otoka, njegove pomorske poti, vplivom z vseh vetrov. A Madeira ni le kulinarika. Je zvok – v utripu fada in ritmu tradicionalne folklore. Je vonj – po soli, cvetju, rumu. Je dotik – toplina domačinove roke in objem oceanskega vetra. In je pogled – ki se z vsakim obiskom poglobi. Madeira ni le destinacija. Je občutek. Je otok, ki začara in očara. In tako kot jaz, se tudi številni moji sopotniki vedno znova radi vračajo.
