Piše: vodnik Nejc Košnik
Nedolgo nazaj smo na našem blogu malo preleteli moderne aspekte japonskega spolnega življenja. Spoznali smo kar precej nam nenavadnih, spolnih praks. Če pa bi prepluli Vzhodnokitajsko morje, bi se znašli v drugačnem svetu z drugačnimi izzivi.
Verjetno je vsem znano dejstvo, da je Kitajska najbolj gosto naseljena država na našem planetu. Kitajcev je trenutno malo manj kot milijarda štiristo milijonov. Ogromno! Kitajska populacija močno narašča, praktično skozi njeno celotno zgodovino, do velikega naravnega prirastka pa je prišlo po 2. svetovni vojni oziroma po razglasitvi Ljudske republike Kitajske. Konec sedemdesetih let 20. stoletja so se ravno zaradi tega oblasti odločile, da bodo omejile število rojstev. Tako je leta 1979 stopila v veljavo t.i. politika enega otroka, ki je trajala vse do začetka leta 2016.
Politika enega otroka
Na kratko: politika enega otroka je zadevala največjo manjšino na Kitajskem, manjšino Han. Z drugimi besedami, gre za Kitajce, take, kot si jih mi zahodnjaki predstavljamo kot Kitajce. Le ti sestavljajo približno 91% vsega kitajskega prebivalstva. Kitajska ima sicer 56 uradno priznanih manjšin, ostale, kot so Tibetanci, Ujguri, Yao, Miao itd. pa tvorijo okrog 9% prebivalstva.
Torej Han Kitajci (ime so si nadeli po eni najbolj znanih in cvetočih dinastij v njihovi zgodovini) so imeli lahko le po enega otroka. Izjem je bilo sicer kar nekaj, tako da je bilo možno imeti tudi dva otroka, po drugi strani pa so bile tudi visoke kazni, kot je potencialna izguba službe za žensko. Vseeno, tako kot praktično ves ostali svet, je tudi kitajska družba patriarhalno urejena. To pomeni, da so si posledično tudi starši želeli imeti sina, ne hčerke. Prihajalo je do detomorov, splavov ipd., ko so videli, da je na poti hči. Posledica vsega tega je, da danes na Kitajskem živi vsaj 40 milijonov več moških, kot žensk. Tem moškim, ki se nikoli ne bodo poročili, pa Kitajci pravijo »suhe veje«.
Velik boj za žensko naklonjenost
Ker je moških toliko več, v bitki za nežnejši spol vlada med njimi velika konkurenca. Ker dekleta lahko izbirajo. To pomeni, da danes, če želi fant osvojiti dekle, mora imeti zagotovljeno stanovanje, če se le da tudi avto. Ona sicer prinese v skupnost nekaj dote, za vse ostalo mora poskrbeti on – poleg tega mora skrbeti tudi za svoje starše (na vasi so gospodinjstva pogosto še vedno skupna) in če ona nima brata oz. nekoga, ki bi skrbel za njene starše, se lahko zgodi, da bo moral naš ženin pristaviti tudi kak juan za taščo in tasta. Da bi mlada zaljubljenca rekla: »Imava kolikor imava, za začetek bodiva pri mojih starših, potem pa se bova že nekako znašla in skupaj ustvarila svoj dom«, no, tega ni.
Dogovorjeno spoznavanje
Najprej poglejmo, kako se mladi na Kitajskem spoznajo. V bolj odmaknjenih predelih, na podeželju, dogovorjene poroke niso tako nenavaden pojav. V velemestih, kot je npr. Šanghaj, pa se dogajajo prave male »tržnice«, na katerih zopet odigrajo glavno vlogo starši. Na tej »tržnici«, če temu lahko tako rečemo, nekateri starši predstavljajo svoje otroke, drugi pa gledajo ponudbo in potem dajejo povpraševanje. Se pravi, tam npr. stoji mama ali oče, ki daje na vpogled hčerino sliko, njene kvalifikacije, kot so znanja, izobrazba ipd. Mimo pride fantov oče in če meni, da bi bila punca primerna za njegovega sina (glede na videz in karakteristike), potem predstavi drugi strani na isti način svojega otroka. Tukaj je seveda všteta tudi potencialna dota, tudi potencialno stanovanje, avto in vse te stvari. Če starši lahko pridejo do dogovora, potem si izmenjajo podatke, telefonske številke, profile družabnih omrežij ipd. in jih predajo doma svojim otrokom. Oni potem stopijo v kontakt in morda ugotovijo, da so si usojeni.
Treba je poudariti, da razen v večjih mestih, Kitajci ne gledajo tako na ljubezen, kot zahodnjaki. Seveda se ljudje tudi zaljubijo in kasneje se iz tega razvijejo resne zveze. Tega je vedno več. Vendar ima praktičnost prednost. V deželi, ki je pregosto naseljena, kjer vlada tekmovalnost od rojstva do smrti, je treba biti praktičen tudi pri izbiri partnerja. In potem, če bo sreča, se bo skozi čas razvila ljubezen.
Tako da – mestni fantje so velika konkurenca vaškim, ker imajo boljše plače in ker vedno več vaških punc beži v mesta v želji po boljšem življenju. No te vaške punce pa so potem konkurenca mestnim dekletom, ki se morajo potem tudi vsaj malo boriti za fantovo naklonjenost. Krog je sklenjen, s tem da vaški fantje potegnejo kratko.
In ker se oni ne spoznavajo na družabnih večerih, tako kot je v navadi pri nas, je potem najboljši način, da nekoga spoznaš ta, da te nekdo predstavi. In upaš na najbolje.
