Visoko nad oblaki, še preden oko uzre pisane kontraste zemeljskih barv, se marsikdo sprašuje o dejanskem utripu dežele pod njim, o nasprotju življenjskih navad nepoznane dežele, in še in še. Zaželel sem si doživeti nasprotje veličine Slovenije, tako v številu prebivalcev kot tudi v številu kilometrov. Zaželel sem si začutiti kako neki se počutijo ljudje na čisto nasprotni strani zemeljske oble, kjer hodijo po površini našega planeta »z glavo navzdol«, kot so nas strašili v predšolskih letih. Če boš v peskovniku izkopal pregloboko luknjo boš prišel do njih, so mi govorili.
Prišel je čas, ko jih želim videti; videti neprehodno množico črnolasih drobnih postav nizke rasti. Želim doživeti nepregledne množice kolesarjev, skratka, želim dobršen del meseca dni preživeti brez žlice in vilic…., z lesenimi palčkami. Bo šlo….?, ali pa bo to samouničenje ob polnem krožniku riža!
Sredi sanjarjenja se jekleni ptič strmo spusti in ne preveč nežno dotakne tal dežele z več kot 1,3 milijarde prebivalcev. Mar smo bili dobrih 6 ur v »rokah« pripravniškega kandidata, je prešinilo marsikaterega od nas. Vendar pa smo bili ob misli na pestro zgodovino dežele in odlične poznavalce raznih alternativnih metod z mislimi že daleč naprej.
Glede na to, da v meni ni pretiranega navdušenja nad ogledovanjem kulturnih spomenikov in muzejev, temveč strast raziskovanja uličnega življenja, doživljanja vsakdanjega utripa, se klub temu ni bilo mogoče izogniti veličastnemu Prepovedanemu mestu in ravno tako Trgu nebeškega miru, kjer pred dobrimi desetimi leti ni bilo nič kaj nebeškega, morda pa le, za duše, ki so izpod tankovskih gosenic odhajale v zaslužen raj. Tudi moja duša je zažarela ob večernem sprehodu po ulici Night market-a kjer si človek izbira prehrano, nad katero bi se na sončni strani Alp pošteno zgražali. Pa pekinška raca, ki jo ob 11. uri zvečer, ko se »izbirčneži« vzdržijo zaužitja vsakršne jedi še posebno pa tovrstne, z užitkom podaš s palčkami in začetno nerodnostjo na svoj jezik, da brbončice začutijo vso paleto slastnih okusov ter začimb, ki jih premore Kitajska.
Veličastna tisočletna veriga…
Kilometri, ki še dandanes predstavljajo sinonim za tretjo največjo deželo sveta, potekajo po najbolj neobljudenem terenu. In ti kilometri ne bi bili nič posebnega, če ne bi nekdaj pomenili jedro zaščite pred vdori tujih zavojevalcev. Še več, tudi prvo obrambno linijo do zob oboroženih mož je lahko razporediti kamorkoli se strategu bojevanja zaželi, ne glede na zahtevnost terena. Če pa ti kilometri predstavljajo kamen na kamen ter kamen poleg kamna zgrajeno utrdbo dolžine 6000km, široko za konjsko vprego, ki kljubuje vsem evolucijskim spremembam zemeljskega površja že tisočletja, se zastavlja na tisoče vprašanj, vprašanj kolikor je let v vsakem osnovnem gradniku Kitajskega zidu. Začeli so ga graditi v času dinastije Qin (221do 207 p.n.š.). Sprva so bili to le ločeni odseki masivne arhitekturne mojstrovine po tedanjih provincah, ki so ščitili posamezne dinastije. Kasneje so bili ti odseki povezani v več tisoč kilometrov dolgo obrambno verigo od Jiayuguan-a v puščavi Gobi do Shanhaiguan-a na vzhodni obali. Strmine kakršne mora premagovati »veličastna veriga« peščene barve so neverjetne. Za obiskovalce, nevajene napornejše hoje, se karavanska pot od stolpiča do stolpiča kmalu spremeni v težko kalvarijo. Marsikateri obupajo že po nekaj desetih stopnicah in tako postanejo prelahek plen prodajalcev suvenirčkov ali pač ne, če uživajo ravno v tem. Na vročem soncu so vsiljivi kot obadi nad zapeljivo, debelo, živo rdečo lubenico. Redki, ki pa se podajo proti stolpičem, ki ponujajo čudovit razgled na morje kvadratnih kilometrov pod seboj – do koder jim seže pogled, se lahko počutijo dejansko kot zmagoslavni poglavar dinastije izpred tisoč let. 
Neredko se dogodi, da obiskovalci dobijo »vodičko z suvenirčki« že na prvi stopnici. Ženske s polnimi malhami raznovrstnih, resnično prekrasnih razglednic in knjig o veličastni tisočletni verigi, skušajo oceniti potencialne kupce svojih artiklov in odjemalcev »vodniških storitev«. Resnično so neverjetno kondicijsko pripravljene še posebno ob pogledu na njihovo primitivno obutev, saj strmine veličastne arhitekturne mojstrovine dosegajo tudi 70º. Le redki od turistov se lahko kosajo z njimi, z izjemo seveda »nekih« Slovencev izpod sončne strani Alp. Od njihove strokovne ocene je seveda odvisno ali vidijo v popotniku svoj uspeh pridobivanja dolarjev, saj zaokrožujejo (beri postavljajo) cene kar v dolarjih. Prav zanimivo jih je opazovati kako se v nerazumljivem jeziku prepirajo med seboj za svoje stranke, ko je »na obzorju« skupina turistov.Tiste z daljšim delovnim stažem imajo seveda prednost pri izbiri. Ob prepiranju se neredko dogodi, da radovedni obiskovalci pobegnejo že daleč naprej, ko se one šele dogovorijo in skujejo bojni plan ter jim tako ne preostane drugega kot, da jih v teku dohitijo. Najboljša efektivna učinkovitost pa je dosežena, če jim uspe kaj prodati že na prvi četrtini celotne poti do vrha. S tem namreč pridobijo na času (se lahko takoj vrnejo na začetek k novi skupini) in prihranijo moči, saj jim ni potrebno čisto na vrh.
Brzeči kilometri…
Glavno doživetje po katerem hrepeni popotniška duša na vsakem potepu je uporaba lokalnih prevoznih sredstev. Le tako dejansko doživiš zelo »tesen« utrip življenja kateremu ne manjka tudi tretja dimenzija t.j. govorica, ki jo ne razumeš ter raznovrstne vonjave. Saj tudi vsaki hrani, od katere živi telo in duša, poda svoj glavni pečat njena aroma ozlajšana s pripadajočimi začimbami. Na Kitajskem, deželi prostranstev, se »nekam pride« le z letalom ali pa vlakom. Prva varianta odpade že v startu, saj ni v skladu s popotniškimi nazori, če pa pomislim na naš »pripravniški pristanek« pa dobim še lepši izgovor za drugo varianto – vlak. S slednjim pa se »vidno napreduje« le ponoči, saj je potrebno, da se mali kazalec na uri zasuče za celih 360º, da se pozna kaj na kilometraži. Vsakdanji šok Kitajske realnosti pa so seveda njihove pismenke, še posebno ob nakupu karte za vlak na kateri je potrebno dešifrirati svojo bodočo pozicijo. Ob pomoči stroge kondukterke, s kravato in mrkim pogledom, končno uzreš svoje mesto v »kupeju« za nadaljnjih 12 ur. Kot povsod poznajo tudi v »riževi deželi« več vrst vlakov od hard-seater-jev do sleeperjev. 
V slednjih so ležišča nameščena v treh nivojih drug nad drugim. Ob nakupu karte je potrebno vso pozornost posvetiti na najboljše ležišče t.j. na drugem nivoju. Najvišje, tik pod stropom, je včasih vprašanje tudi preživetja, saj so kitajci tako strastni kadilci, da je kar težko verjeti. Vsa koncentracija cigaretnega dima ima tako idealno priložnost, da se tekom noči in tudi že prej »prefiltrira« skozi čista popotnikova pljuča. Na spodnjem nivoju, v »pritličju« pa tako ali tako vsi sedijo tako, da pride popotnik do svojega »zakupljenega« sedišča oz. ležišča šele, ko se vsi odpravijo k počitku. Seveda pa obstaja preizkušena metoda kako okupirati svoje ozemlje še pred kitajsko zasedbo, če že ni večje sreče pri nakupu kart. Enostavno, svoj ne preveč majhen nahrbtnik nemarno »zabrišeš« na ležišče, ga malo razpreš, da na plano prilezeta kakšni dve že uporabljeni pomečkani majici in problem je rešen. Navkljub vsemu predstavljaš še vedno sterilno čistočo v primerjavi z ostalimi »domorodci«, saj predstavlja pri njih potovanje z vlakom nek poseben, edinstven, ritual. Ritual, železna srajca in užitek! Neverjetno, a resnično! Ob prvem pisku in, ko se pričnejo odštevati kilometri v vagonu zašelestijo vse mogoče šumeče in nešumeče vrečke polne razne hrane, slaščic in raznovrstnih bučnih semen. Odpirajo se sokovi, mizice se šibijo pod težo termovk s čajem ter preostale hrane, ki »mora zadoščati« za celo pot. Človek se vpraša ob kod taka vitkost Kitajcev, ko pa se neprestano bašejo s hrano?! Mimo pa prihiti tudi že kondukterka s termovko vrele vode, ki jo nalije v posodo z instant nudli, kdor jih je seveda uspel kupiti v trafiki še na železniški postaji. Nehote se vsiljuje vprašanje kam z vsemi temi odpadki po končanem obroku. Enostaven odgovor! Na tla! Kot da bi tekmovali kdo bo bolj zasvinjal svojo okolico, za nameček pa še nekaj mastnih pljunkov ob uživanju najmočnejših kitajskih cigaret. Skratka kot na bojišču kjer je šlo za življenje in smrt! A vse to zopet razreši kondukterkin obhod z metlo in kanto v roki na vsakih 30 minut! A bilo je tudi nekaj svetlih izjem, med njimi tudi nasproti sedeč droben možak, katerega brazde na obrazu so mu pisale leta, ki sem jih poskušal uganiti. Srebal je čaj iz svoje termovke, mene pa je prevevala negotovost in radovednost glede na poznane kitajske starostne rekorde. Mirno je opazoval riževa polja, bežeča pred njegovimi očmi nad katerimi je bila poveznjena obledela »maovka« z obrisom rdeče zvezde na modri podlagi saj je bila le ta verjetno odstranjena šele pred nekaj leti. 
Enakomerni ritem zibanja ter mrak nad riževimi polji sta ga prepričala, da je čas za počitek saj bo izstopil sredi noči v vasi katere edina povezava s »svetom« je železnica. Sopotnica, ki je poleg mene tudi še obvlada slovenski jezik se je z zajetnim šopom razglednic presedla na hodnik in pričela s pisanjem. Joj, spet me bo bolela roka od podpisovanja, sem se zamislil. Ta čas pa je izkoristila druga črnolasa sopotnica, ki pa ji je bila slovenščina tuja in je potovala s svojim očetom, kot sem izvedel kasneje. Na mizici poleg okna, ki naju je ločevala, je pred menoj porinila listek. Z začudenjem sem ga preletel….What`s your name?….Where do you come from?…, je bilo zapisano. Ko sem jo pogledal, se mi je nasmehnila in pogovor je stekel v polomljeni angleščini. Le s težavo nama je šlo premagovanje njenega kitajskega naglasa, zato sva si še nadalje pomagala z listki kot dva zaljubljenca. Njen oče je prelistaval časopis s pismenkami imel pa sem občutek, da bolj spremlja najino komuniciranje kot pa najnovejše časopisne novice. Kmalu se je razvedelo za dva tujca in neopazno se je nagnetel cel avditorij občudovalcev. »Pisateljica«, ki je bila dva koraka stran, me je z razglednicami komajda našla in se le s težavo prebila skozi »živi obroč«. V očeh sem ji prebral, da bova preložila podpisovanje saj se je debata pošteno razplamtela. Upal sem samo, da ima stari mož nad nami trden spanec, saj nam drugače ne bo odpustil.
Veličastno mesto…
Mesto, ki mu ni para tako po utripu vsakdanjosti kot tudi po arhitekturni zasnovi. Marsikatera mesta so se v svoji zgodovini nastanka obdala z obzidjem pred nezaželjenimi osvajalci. Tudi Xi`an je kljuboval barbarom, ki so prodirali iz današnje Mongolije. V času dinastije Tang (617 do 907 n.š.) je bilo mesto največje v takratni Aziji, obdano z obzidjem 10km×8km, širine 16m v spodnjem in 12m v zgornjem delu ter višine 12m. Enajst mogočnih vrat je dovoljevalo vstop v mesto samo dobro namernim. Sistem ulic v mestu je tvoril pravokotno mrežo, kar je bila v tistem času revolucionarna novost. Do 9 stoletja je bil Xi`an prestolnica – srce takratne Kitajske. Že v času dinastije Qin (221 do 207 p.n.š.) in njenega vodje Qin-Shihudun-a, kateri je slovel po največji krutosti in tiranstvu ter zasnovi administrativnih institucij, provinc, pisave ,…., je bil Xi`an prestolnica dinastije in hkrati karavansko križišče iz centralne Azije proti vzhodu. Od tod tudi Svilena trgovska pot, saj se je vse »začelo in končalo« v Xi`an-u, takratnem Chang`an-u. Ko popotnik prestopi prag veličastnih obokanih vrat, se z veseljem izgubi v labirintu ulic. Kot nagrada, za uspešno orientacijo v živopisanem labirintu, pa je muslimanski predel s pripadajočimi ulicami in nadvse podjetnimi pogajalskimi prodajalci. Ta predel Xi`an-a velja za avtentično muslimanski del. Popotniška duša poleti med stojnicami v tisočletja dolgo obdobje preteklosti. Predrami jo samo vljudnostna gesta lastnika uličnega lokalčka, kjer se odpočiješ ob naročilu opoldanskega obroka, ko ti prinese vilice in žlico. Jedilni pribor imajo namreč kot zlato rezervo, če se slučajno kdaj za njihovo mizo pojavijo kakšni ne-Kitajci. Predrami pa se tudi on ob zavrnitvi, da bodo palčke čisto dovolj. Saj ne veste kaj delate, si misli. Ko pa prinese slastno pripravljeno zelenjavo z rižem ter piščancem, s pravšnjo mero kitajskih začimb, se njegov mali naraščaj glasno hihita v vroči črni kuhinji in pritajeno opazuje skozi vrata. Čez minuto ali dve vsi obnemijo ob spretnosti popotnikov s palčkami. Bioritem življenja se jim pokvari za teden dni, če pa se ob odhodu zahvališ še »po njihovo«, pa so zmedeni kot ob prvi ljubezni. Za posladek pa si pri sosedu še postrežeš s slaščicami katere bi jim zavidale še naše babice. Toliko raznovrstnih še nisem videl na enem mestu.
Želja po spoznavanju prvinskega življenja, še tako rekoč nedotaknjenih krajev, ni dovoljevala lagodja ter tako »dvigala« nadmorsko višino do 3000m, kjer je tudi v zgodnje poletnih mesecih kar osvežujoče. Obrobje Tibeta naseljujejo vzdržljivi, vremenskim neprilikam prilagojeni, razposajeni otroci rdečih lic, kot tudi ostali prebivalci s tako rekoč neobčutljivo kožo, debelo kot »afriški podplat«. Življenje v odročnih vasicah, tako rekoč pozabljenih od ostalega sveta, je fascinantno, neverjetno. Da pa je nekdo deležen te fascinantnosti, pa mora predhodno prestati tudi nekaj psihičnih preizkušenj. Med največjimi je seveda lokalni avtobus, ki se po serpentinah strmo vzpenja in predvsem, in še enkrat predvsem, vratolomno strmo spušča preko prelazov. No, saj ne bi bilo nič posebnega, če pnevmatike ne bi imele tako zavidljivega profila, saj bi ga skorajda lahko zapisali z negativnim predznakom. Da način hlajenja zavor sploh ne omenjam. Mogoče pa le, za sladokusce! Na strehi avtobusa med prtljago je ponavadi namreč večja posoda z vodo, ki skozi cevko zaliva žareče zavore, žareče kot rdeče vrtnice. Voznik pa ima seveda poleg volana pipco, ki jo po potrebi odpira, da mu seveda vode prekmalu ne zmanjka. Bog ne daj, da bi se zagovoril s kakšno zgovorno sopotnico in pozabil pripreti pipco. Seveda pa so dokaj pogoste tudi policijske kontrole, saj med uradnimi kitajskimi oblastmi in Tibetom še vedno velja neka politična napetost. Vendar pa so to skoraj nepomembne življenjske podrobnosti v primerjavi s predhodnimi. Ko pa je »molitev« o srečnem prispetju na cilj uslišana, je z razgledom na zasnežene vršace in mesto, katero se koplje v sončnih žarkih, poplačano potovalno trpljenje. V mesto se zgrinjajo živo pisane barve oblačil po vsakodnevnih opravkih iz bližnjih vasic v blatnih čevljih, iz bolj oddaljenih pa na konjskih hrbtih, tako žene kot možje in otroci. Občudovanja vredne ženice skrbno zlagajo v kopico drobna jabolka in druge pridelke, ki v teh krajih le s težavo dozorijo in zopet ugibam starost zgubanega čela.
Sodobno velemesto…
Z »vetom« sem bil preglasovan ob nasprotovanju obiska velemesta s katerim se celotna Kitajska, upravičeno, tudi ponaša. Kaj pa naj bi bilo tako zanimivega med »brezosebnimi« betonskimi stolpnicami Shanghajskega mesta? Nepregledne množice, kot mravljinci v labirintu že skoraj ne-kitajskih ulic. Z nekaj truda ob iskanju »zanimivih« ulic na karti mesta in malo več korakov, se popotnik zopet najde v svojem elementu. Skoraj neprehodna ulica. Srčni utrip se poveča, kot maratoncu v zadnjem krogu, ob pogledu na kitajske branjevke in ostale ponudnike raznovrstnih suvenirčkov za tujce, ki so za Shanghajčane nujno potrebne vsakodnevne dobrine. Priložnost zamujena ne vrne se nobena! Zato je potrebno zasesti strateške položaje za mizo in nadaljevati z vsakodnevnim preizkušanjem specialitet kitajske kuhinje. Iz črnega prostora, kot rudarskega rova, prijetno zadiši. Kljub okrepitvi želodca se ni možno ukloniti po nekaj prehojenih metrih sveže pečenih piškotov. Da, resnično a neverjetno! Na ulici, pred mimoidočimi, pečejo piškote. Po odlični degustaciji pade odločitev za polovico kilograma hrustljavih zavitkov. V večerni družbi bodo hitro spremenili »agregatno stanje«, boj pa se bo vnel tudi še za sladke drobtinice. Ritual, ki ga ne gre zamuditi, pa je večerna promenada ob reki Huangpu, še lepši pa je nočni pogled iz nasprotne strani počasne reke in sicer iz 340m visoke razgledne terase hotela Grand Hayatt Shanghai. Eden izmed najvišjih hotelov seveda sodi v tretjo največjo deželo sveta na »vzhajajoči strani« zemeljske oble, deželi, kjer postane prehranjevanje s palčkami prava zasvojenost!
AC
