Prav previdno in počasi se obrnem… tokrat v desno stran (ker sem v levo zadnjič skoraj padla, ko sem se obračala proti lokalni vodički). Najprej pogledam čez desno ramo in ker oči ne zaznajo ničesar razen sence, počasi obrnem še telo. In tam stoji pred mano kot bi ga vzeli iz malo zatemnjenega filma in postavili pod soj žarometov! Čisto pravi Shaolinski menih – bojevnik!
Njegova obrita glava in visoko čelo govorita o življenju v samostanu, njegovo ohlapno oranžno oblačilo malo svarilno plapola v lahnem vetriču, nogi mu ovijajo tesno prevezani beli trakovi, ki se končujejo tam nekje pri obuvalu, ki smo mu nekoč v Jugoslaviji rekli Startarke (superge)… Zanimivo, da stojim sredi Kitajske in se sprašujem o tem, kdaj sem nazadnje videla podobne copate. Nehote se spomin vrne v otroštvo, ko smo se preganjali po ulicah domačega naselja, ali pa v podobnih supergah skakali “gumitvist”. Tako daleč, a vseeno tako blizu! In meni nič, tebi nič sem takole soočena z naslednikom rodu najbolj smrtonosnih borcev Kitajske, mah kaj Kitajske… kar Sveta! Tukaj, nasproti mene, pa ne zgleda prav nič nevaren. Mirno stoji in čaka, da dokončam potovanje v svoje otroštvo in se vrnem v “tukaj in zdaj”. Vsega skupaj sem le nekaj sekund tavala po svojih spominskih poteh, a zdi se da je tale mladec tukaj, tik za mojimi petami. Malo nelagodno ga odrinem iz samo svojih spominov in se vrnem na Kitajsko (svoje stare superge pa vseeno še vedno pogrešam).
Odprem usta, da bi vljudno kaj pripomnila, a nimam nobene ideje, o čem bi se pogovarjala. Še enkrat si zaželim, da bi imela tisto neverjetno sposobnost novinarjev, ki v vsaki situaciji najdejo kak stavek ali dva, s katerim sprostijo sogovornika (ali morda še bolj sebe), mogoče pa kakšno vprašanje? No, vsaj kje je WC?! Pa ni nič… stojim kot nemo drevesno deblo, upajoč da bo vsaj listje moje krošnje zašelestelo in me rešilo mučne tišine! In potem na lepem začutim jezo do tega malega fanta, ki ves oranžen v svoji “uniformi” in z obrito glavo, samo stoji tam pred mano in nič ne reče. Zakaj moram vedno jaz začeti pogovor in sicer pa, ali je samo meni nerodno, ali kako?! 
Zdi se, kot da sem šele v tem trenutku prvič sploh zares opazila meniha. Končno sem se nehala ukvarjati samo s sabo in sem opazila, da se fant malo smehlja.. nekam znan je bil nasmešek… malo sem pobrskala po svojem vizualnem spominu in našla sem ga! To je vendar Budin nasmešek… ampak tukaj, na tem tujcu se mi zdi malo bolj preprost, manj vzvišen in bolj prijeten. Nasmehnem se nazaj! Žal le nasmeh, poln želje po prijaznosti in sproščenosti. To je največ, kar zmorem v tem hipu. A nasmeh malo otopli najin novo nastali odnos, tako da se Shaolin pred mano uspe sproščeno prestopiti in počasi začne obračati glavo naokoli za tovariši. Ker jaz še vedno ne najdem teme za pogovor, se sprijaznim z ugotovitvijo da pogovora ne bo. Shaolin v tistem hipu obrne še telo in z dolgimi izurjenimi koraki usmeri svoje superge proti vadišču na bližnjem polju. Očarana nad njegovo sloko hojo in mišičastim telesom (je pa vseeno žal malo prenizke rasti za moj okus) mu s pogledom sledim, ko se pridruži svoji skupini pri nečem, kar me spominja na sodobni ples z zelo poudarjenimi gibi rok. V enem samem skoku se znani tujec izgubi v množici oranžnih teles, mene pa nežno za rokav pocuka sopotnica, ki jo zanima kje je stranišče.
Tak je bil moj čisto prvi stik s Shaolini v živo. Velikokrat sem že slišala o njih in njihovih spretnostih, prvič pa sem jih videla kako so v svojih veščinah resnično nadtelesno spretni. Iz mojega prvega srečanja pa ni ostal le vtis o spretnostih, ampak predvsem večni spomin na (mogoče celo moje prvo) resnično srečanje Vzhoda in Zahoda. In takrat, ko se jaz trudim najti besede, se ukvarjam sama s sabo in svojimi strahovi in željami, celo spomini, Vzhod nasproti mene le nemo dobrodušno opazuje!
Alja Mravljak
