Višinska romantična dežela, izgubljena v osrednjeazijskih prostranstvih zemljevidov sveta, je danes ena tistih dežel, s katerimi pravzaprav ne vemo, kaj bi počeli. 
Vrhunska poslastica za ljubitelje narave in gora, pastoralnega življenja, in tiste, ki si želijo odmakniti od hitrega življenjskega ritma. Morda še ena redkih zelenih oaz na svetovnih turističnih zemljevidih, kamor civilizacija skoraj še ni vdrla.
A je spet Kirgizija dežela, ki jo sopotnik povsem drugače doživlja, če pride do tja po dolgi kontrastni poti preko mnogih drugačnosti, kot če se preprosto pripelje v Biškek in je že naslednji dan v njenem drobovju. Ta druga pot je začetniku morda zanimiva, a prazna in bleda v primerjavi s prvo, našo potjo.
V Kirgizijo je treba priti sproščen in očiščen, umirjenega duha in poln predhodnih kontrastov. Vanjo moramo priti v stanju močnega čutenja, odprti in sproščeni, rahločutni in “odmaknjeni” od domačega mišljenja. Je namreč od vsega morda najbolj “abstraktno odmaknjena”. V nasprotnem se lahko preprosto odbijamo od njene stvarnosti, gotovo pa ne moremo vsrkati tistega, kar nam dežela ponuja.
To ni dežela vrste “videti, obkljukati in oditi za vedno”, temveč odlična dežela, v katero se lahko vedno znova vračamo, idealna, da v njenem miru in spokoju spet srečamo samega sebe izpred kdo ve koliko časa. Da na višinskih travnikih v družbi kirgiških nomadov in spuščenih konj uživamo daleč od ponorelega sveta …
Na našem potovanju se srečamo z biserčkom svilene ceste – karavanskim dvorcem Taš Rabat, tu lahko občutimo drugačnost in povsem neko drugo usojenost življenja, ki se ga moderni čas še ni dotaknil. Zato je Kirgizija dragocena izkušnja na koncu vsake osrednjeazijske poti.
In res je, kar nekaj naših osrednjeazijskih potovanj se konča na kirgiškem vozlišču. Naše skupine prihajajo iz vzhoda, zahoda in juga. Oplemenitene z veličastji potovalnih kontrastov, sproščeni in s poostrenim čutenjem vstopajo v to prelestno deželo miru in počitka. Zato je Kirgizija naših potnikov drugačna, povsem nekaj drugega, kot če bi vanjo prišli kar naravnost iz domačega fotelja.
Oskar Savarin
