9. november, 2011   Agencija Oskar, Indonezija, Sulawesi, Vodniki  

Kdo živi v Tana Toraji?

 

Kdo živi v Tana Toraji?

 
KDO ŽIVI V TANA TORAJI OZ. O LJUDEH, KI ŠE VEDNO ŽIVIJO TRADICIJO SVOJIH PREDNIKOV
 
Pot do tja ni enostavna niti kratka. Dosežen cilj nekje v hribih Sulawesija pa je še kako nagrajujoč. Ime Tana Toraja se na seznamu znamenitosti Indonezije postavlja ob bok Baliju in Yogyakarti. Nje prebivalci so ena od tistih etničnih skupin Indonezije s samosvojim značajem, ohranjajoč pravo tradicijo, ki se ni spremenila že stoletja! To je nekaj, na kar velja biti ponosen v tem svetu, kjer modernizacija počasi briše sledi preteklosti.
Od kod so prišli in zakaj oblika čolna v gorati Tana Toraji
Tana Toraja je območje na otoku Sulawesiju, ki leži prbl. 400 km severno od največjega mesta na jugu Sulawesija, Makassarja, na nadmorski višini med 800 in 1000 m. Prebivalci tega območja se imenujejo Toraje in so avtohtoni na tem goratem območju južnega Sulawesija. Danes štejejo prbl. 650 000 ljudi, od katerih jih skoraj 500 000 še vedno živi v »deželi« Toraji. Beseda toraja izvira besede to riaja  in pomeni »ljudje iz višavja«. Nizozemska kolonialna vlada je ljudi poimenovala Toraja leta 1909. Toraja ljudje naj bi prišli na to območje, kjer živijo danes, prbl. 2500 let nazaj. Domneva se, da naj bi migrirali iz Osrednje Azije in potem preko morja pripluli na Sulawesi. Že njihova zgodnja zgodovina je povezana z morjem in čolni, ladjami. Odličen dokaz so strehe tradicionalnih hišk v Tana Toraji, ki zelo dobro posnemajo obliko čolna ali ladje, čeprav Toraje živijo v hribih.
Družina je jedro družbe
Vsaka vas v skupnosti Toraj je ena velika, razširjena družina, sedež katere je v tongkonanu, tradicionalni hiši. Ime tongkonana je tudi ime vasi, njega prebivalci pa so »modre« krvi in upravljajo z vsem dogajanjem in pomembnimi odločitvami v vasi. Povsem običajne so poroke med daljnimi bratranci in sestričnami družine (a šele od četrtega kolena naprej) in se zgodijo, da še bolj okrepijo moč posamezne družine. Prepovedane pa so poroke med bližnjimi sorodniki, razen med najbolj plemenitimi, da preprečijo raznašanje lastnine. Vse te razširjene družine si med seboj pomagajo, skupaj organizirajo obrede z bivoli in plačujejo dolgove. Vsak človek skupnosti Toraj pripada tako materini kot očetovi družini in otroci dedujejo lastnino in celo dolgove od obeh staršev. Otrokom navadno podelijo imena umrlih sorodnikov. Nekoč je bila vsaka taka vaška skupnost, kjer živi razširjena družina, povsem avtonomna. V času sporov so določene vasi združile moči, da so se uprle drugim vasem. Danes pa so vse vasi združene pod imenom Tana Toraja regency in so ena sama velika skupnost.
Razslojena družba in tradicionalno suženjstvo
Pred prihodom Nizozemcev, je bila družba Toraje razdeljena na tri sloje: »plemiče« oz. ljudi modre krvi, »ne-plemiče« oz. navadne vaščane ter na sužnje (suženjstvo je prepovedala Nizozemska kolonialna vlada 1909). Sloj je otrok podedoval po materi in veljalo je za tabu, da bi se nekdo poročil z žensko nižjega sloja. Vsak moški pa si je želel poroke z žensko višjega sloja, ker je tako napredoval status celotne družine. Še danes so opazne razlike med »plemiči« in »ne-plemiči«, ki jih ljudje načrtno še prakticirajo, da pokažejo ugled svoje družine. »Plemiči« so in še žive v tongkonanih, »ne-plemiči« pa v preprostejših bambusovih hiškah, poimenovanih banua. Sužnji so nekoč živeli v najmanjših hiškah, ki so morale biti okrog njih lastnikov tongkonanih. Sužnji so bili nekoč družinska last in pogosto se je zgodilo, da so se ljudje sami odločili za suženjstvo in tako z delom odplačali kakšne večje dolgove. Sužnji so lahko postali tudi vojni ujetniki med plemenskimi spopadi in znana je bila tudi trgovina s sužnji. Sužnji so si lahko celo kupili svobodo, a  njihovi otroci so še  vedno podedovali suženjski status. Sužnji so imeli posebna pravila in niso smeli nositi zlata ali brona, krasiti svojih hišk ali jesti enakih jedi kot njihovi gospodarji.
Verovanje nekoč in danes
Prvobitni sistem verovanja ljudi Toraje je politeistični animizem, imenovan aluk. Njihov univerzum je razdeljen na tri dele: višji svet (raj), svet ljudi (zemlja) in podzemlje. To lahko razberemo tudi iz simbolike njihovih tradicionalnih hišk: raj je najvišje, tam kjer je lepo oblikovana, visoka streha. Sledi mu zemlja, prostori kjer živijo ljudje. Najnižje je podzemlje, območje pod hišo, kjer živijo živali in tudi spadajo v podzemlje. Aluk ni le sistem verovanja, ampak zajema tudi sistem prava in navad. Ureja vsakodnevno življenje, način kmetovanja (preživetje) in starodavne obrede. Aluk se lahko razlikuje od vasi do vasi. Ena skupna točka vsem pa je ta, da morajo biti obredi ob smrti ločeni od vseh obredov, povezanih z vsakodnevnim življenjem. Kot posledica prihoda nove religije in pokristjanjevanja (danes je večina prebivalcev Tana Toraje uradno kristjanov), so danes skoraj vsi vsakodnevni obredi ljudi v Toraji izginili, medtem ko so obredi ob smrti še kako živi! So izjemno zanimivi in prava paša za oči, a z dolgo tradicijo povsem samosvoje poglavje v življenju Toraj.
Izginjajoča tradicija
Zanimiva kultura in tradicija, navade, običaji, obredi prebivalcev Tana Toraje kar kličejo k bolj podrobnemu raziskovanju. Tudi te kraje počasi dohiteva napredek in briše sledi te unikatne tradicije samosvojih ljudi. Zato je zdaj pravi čas za obisk Toraj, o katerih kulturi bi lahko še in še pisali, a še lepše jo je kar doživeti! Tam, kjer zunanji svet izgine in postaneš del dogajanja in se znajdeš v neki čisto posebni resničnosti, kot nekoč dolgo nazaj. In ko te zvedave oči iz hiške, katerih streha spominja na narobe obrnjen čoln, nasmejano vabijo na klepet, si rečeš, to je to!
Ajda Šter