Piše: Gvido Pevec
Kaj povprečen Zemljan sploh ve o Kazahstanu? To sem se spraševal tedne pred odhodom v to deželo. Nomadi, stepa, puščave, ogromen prazen prostor in morda bizarna zgodba o Boratu. Velika dežela, ki je bila desetletja potopljena v ruskem vplivu in jo je Zahod pogosto opazoval skozi ruske oči. Danes, ko je že več desetletij samostojna država, o njej v medijih skoraj ni slišati – nič, zero, nada – čeprav pokriva skoraj 40 % površine Evrope.
Že dolgo se nisem tako veselil potovanja kot svoje prve ture vodenja po Kazahstanu. Kot otrok sem vlekel črte po zemljevidu, preučeval zgodovino, kulturo in geografijo ter vse, kar popotniki pričakujejo od vodnika. Spraševal sem se, kako se država razlikuje od drugih »stanov« osrednje Azije, koliko je podobna Mongoliji in kakšen je danes vpliv Rusije.
Bistvo kazahstanske identitete je bila od nekdaj stepa – prostrana, neizprosna in zahtevna. Oblikovala je način življenja, kulturo in značaj ljudi. V teh razmerah se človek hitro nauči prilagoditi, če želi preživeti. Nomadstvo je tako postalo način življenja Kazakov – stalno gibanje v iskanju paše in vode. Ključno vlogo je imel konj. Po eni izmed teorij naj bi prav na območju današnjega Kazahstana pred približno 3500 leti pr. n. št. prvi udomačili to plemenito žival. Kultura Botai velja za eno prvih, ki je konja uporabljala za mleko, meso in kasneje tudi za jahanje ter prevoz. To je bila prava revolucija, ki je spremenila gibanje ljudi, trgovino in vojskovanje.
S konjem se začne klasično nomadsko življenje – hitro gibanje, prenašanje imetja in prilagajanje naravi. Nomadi so imeli le toliko, kolikor so lahko nosili s seboj. Njihov dom je bila jurta – premični šotor, ki ga je bilo mogoče razmeroma hitro postaviti in razstaviti.
Nomadi niso dolgo ostajali na enem mestu. Tudi če je bilo paše še dovolj, so se po nekaj mesecih premaknili naprej, da so naravi omogočili obnovo. Njihovo bogastvo je bila živina: konji kot simbol svobode, kamele kot tovorne živali, ovce za volno ter govedo in koze za mleko in meso.
Skupnosti so bile samozadostne in tesno povezane. Osnova je bila družina, več družin je tvorilo klan, klani pa večje plemenske skupnosti. Preživetje je temeljilo na sodelovanju, spoštovanju starejših in pripadnosti skupnosti. Identiteta ni bila vezana na prostor, temveč na rod.
Pomembno vlogo je imela tudi vera – tengrizem, čaščenje modrega neba (Tengri), zemlje in prednikov, ki je ljudi povezoval z naravo.
Nomadski način življenja je bil v času ruske in kasneje sovjetske oblasti močno zatrt, celo prepovedan. Danes pa Kazaki znova obujajo svojo dediščino.
Med potovanjem smo obiskali etno vasico, kjer smo spoznali ta način življenja. Čeprav prilagojen obiskovalcem, nam je omogočil vpogled v nomadski svet – od glasbe na dombro, čaja in kumisa (fermentiranega kobiljega mleka) do predstavitev jahanja in lokostrelstva.
Ob koncu sem srečal lastnika vasi in ga vprašal o bistvu nomadstva. Odgovoril mi je: »Naša domovina je neskončna stepa, nebo nad nami in zemlja pod nami. Jurta je naš dom, konj naše krilo, čreda naše bogastvo. Selimo se z vetrom in vodo – kjer trava zeleni, tam je naš dom. Moč nam daje rod in pleme, zakoni prednikov nas varujejo. Svobodni smo, dokler lahko jezdi naš konj in gori naš ogenj. Tengri je priča, da smo eno z naravo in njenimi večnimi krogi.«
