Piše: Eva Cerar
Potovanje v Barcelono je samo po sebi polno barv, premikajočih se valov ljudi, sonca in vetra. V energiji in hitrosti mestnega vrveža včasih težko slišimo svoje lastne misli. V ta namen se s skupino sopotnikov z veseljem podamo na izlet na sveti kraj, kjer si napolnimo telo in duha. Ta kraj je gorovje, ki se imenuje Montserrat. Pravimo mu tudi sveta gora Katalonije.
Tja pridemo z vlakom, ki pelje iz Plaze Espanye, ki se nahaja pod vznožjem barcelonskega hribčka Montjuic. Vzame nam dobro uro do vasice Montrol de Montserrat, kjer prestopimo na vzpenjačo – vlakec, ki se dviguje počasi proti benediktinskem samostanu med »razžaganimi« vrhovi, po katerih je sveta gora dobila ime (špansko: »aserrar«).
Benediktinski samostan ni edini, ki se nahaja na Montserratu. Imamo tudi ženski samostan sv. Cecilije, ki je nastal prav zaradi napake enega od menihov. S sopotniki smo spoznali njegovo zgodbo.
Legenda o menihu Gariju gre takole:
V daljni preteklosti je na osupljivem gorovju Montserrat v samoti živel menih, imenovan Joan Garí. Njegovo življenje je bilo preprosto in pobožno, saj je bil znan po strogosti in zvestobi svoji krščanski veri. Vsak dan je živel v tihi molitvi, hranil se je z divjimi jagodami in pil vodo iz izvira ob svoji jami.
Toda njegovo mirno življenje je zmotil zavidljiv hudič, ki je želel preizkusiti njegovo vero in odločenost. Skrbno je spletkaril, da bi preizkusil puščavnika in ga skušal odvrniti od njegovega pobožnega življenja. Hudič se je preoblekel v starodavnega puščavnika ter se pojavil pred Joanom Garíjem. Vznemirjen, a previden, je Joan pozorno poslušal demonove besede in sklenil, da je novi prišlek na sveti gori zelo moder. Vzel ga je za svojega učitelja.
Hudič ga je tako vsak dan imel priliko preizkušati v njegovi veri. Gari je ostal trden, zato se je moral hudič spomniti nove zvijače. V kremplje je dobil dekle Riquildo, hčerko grofa Guifréja el Pelósa, ki je postala obsedena s hudičem. Kričala in zahtevala je, da jo ozdravi le Joan Garí. Grof se je takoj podal na Montserrat, da pripelje deklico menihu Gariju. Kljub njegovi zaskrbljenosti za deklico in njeno družino je Gari sprejel izziv. Ozdravil jo je z molitvijo v tišini, toda zaradi strahu, da bi na poti v Barcelono ponovno postala obsedena, je grof prosil, naj njegovo hčerko sprejmejo v jamo za več dni. Garí je bil oklevajoč, a na koncu je sprejel prošnjo. Poln nezaupanja vase, z občutkom, da ga je skušnjava prevzela, je šel iskat lažnega puščavnika, toda hudič, namesto da bi pomiril njegove misli, jih je še bolj razvnel in ga spodbujal, naj sledi svojim željam. Premagan od skušnjave se je brat Garí spravil na dekle in jo posilil. Zgrožen nad svojim grehom je šel spet po nasvet k puščavniku in ta mu je svetoval, da je najboljši način, da se reši skušnjave ta, da se znebi Rouqilde.
Gari je ubil deklico in pokopal njeno truplo na skritem mestu. Takoj zatem se je lažni puščavnik nenadoma pokazal v svoji pravi podobi – prelevil se je nazaj v hudiča. Gari je doživel razodetje in videl, da ga je hudič prevaral. Prestrašen in poln kesanja o svojem grehu se je jokajoč še isto noč podal proti Rimu. Papeža je želel prositi odpuščanja. Toda papež ga ni uslišal in mu je odrekel odpuščanje. Bog je podal sodbo: Garijeva hrbtenica se je zakrčila, da je moral hoditi po vseh štirih okončinah, dlake pa so mu zrasle dolge po celem telesu, da je izgledal kot zver.
Gari je potreboval tri leta, da je spet prišel na Montserrat, kjer je sedem let živel v samoti. Svojo pokoro je izpolnil tako, da je živel v jami kot zver, s skrčenim telesom, prekritim z dlako, ter se hranil s koreninami. Leta so minevala in nekega dne so ga plemiški vitezi ulovili in ga zaprli v kletko z namenom, da bi go odnesli v Barcelono in ga predstavili na slavju za zabavo.
V teh mesecih je grofica rodila otroka, princa Mirója, in njegov krst so praznovali z vso slovesnostjo ter med slavjem izpostavili zver. Občinstvo si ga je radovedno ogledovalo, ko so se iz dojenčkovih ust zaslišale te besede:
“Gari, vzravnaj se, tvoji grehi so ti odpuščeni!”
V tistem trenutku, v presenečenje vseh prisotnih, je pokorni menih Gari vstal. Grof ga je za tem v hipu prepoznal ter ga vprašal po hčerki Riquildi. Ubogi brat Garí je priznal svoj zločin in prosil za pokoro za svoj greh. Velikodušni grof mu je odpustil in ga prosil, naj razkrije mesto, kjer so se nahajali posmrtni ostanki njegove hčerke, da bi ji lahko priredili dostojen pogreb v Barceloni.
Procesija, ki jo je vodil puščavnik, je prišla na mesto, kjer so bili posmrtni ostanki deklice, in na presenečenje vseh se je deklica pojavila varna in zdrava, zahvaljujoč delu Device (La Moreneta). Iz hvaležnosti je odločila ostati na gori Montserrat, kjer je grof – vesel, da je ponovno našel svojo hčerko – zgradil samostan za nune, ki bi se v prihodnosti imenoval sveta Cecilija, katere mlada Riquilda je bila prva opatinja.
Legenda o menihu Gariju poudarja pomembnost vere, upanja in odpuščanja ter nas uči, da lahko vsakdo, ne glede na svoje napake, najde pot k spravi in notranjemu miru. Joan Garí nas spominja, da smo vsi ljudje, delamo napake, vendar imamo tudi moč in voljo, da se dvignemo nadnje in poiščemo pot k boljšemu jutri.
Montserrat skriva še več zgodb, ki smo jih z sopotniki spoznali, vendar so nas klicali sonce, sprehodi in razgledi. Zato zapišem samo eno od njih, fotografije naših doživetij s poti pa si lahko ogledate v fotogaleriji. 😊
