Piše: Branko Struga
Naš planet je poln velikih mest. Njihova imena ljudje izgovarjajo s spoštovanjem, bodisi zaradi starosti, bogastva, pomena, lege, pretekle ali pa sedanje moči. Vsi smo kdaj, včasih kar sredi belega dne, sanjali o Timbuktuju, Kathmanduju, Marakešu, Istanbulu, Samarkandu in kar je še takih bajeslovnih krajev. Indija je vedno sodila v zlati nabor pravljičnih dežel in neverjetne zgodbe njenih mest so skozi čas napolnile prenekatero debelo knjigo. Kdo še ni slišal za Delhi, Mumbai ali pa Kochin, Madurai in Kolkato? Ta mesta tudi na zahodu prav dobro razumemo. Bila so in so še vedno obrtni, umetnostni, prometni, trgovski, izobraževalni in politični centri. Vanje se vsakodnevno zliva tok upajočih. Priseljenci od blizu in daleč začenjajo znova. Zapustili so svoje vaške domove in se s slikami o bleščeči prihodnosti v glavi, naselili v primestnih, revnih četrtih.
Ima pa Indija tudi drugačna mesta: kraje neverjetne duhovne moči, križišča, kjer se stika materialno in duhovno. Skoraj vsak domačin vam zna našteti sedem svetih mest hindujske vere. »Ayodhya, Mathura, Haridwar, Kashi, Kanchi, Ujjain in Dwarka«, bo zletelo iz njega. Katero pa bi sam obiskal, če bi moral izbrati le enega? »Kashi, mesto luči«, bo nedvomno njegov odgovor.
Kako razumeti pomen Varanasija za hindujskega vernika? Kaj mesto dela tako posebno in čemu ga velja obiskati, če se za to ponudi priložnost?
Banaras, Varanasi ali Kashi je staro mesto. Izvira iz časa pred nastankom hinduizma in že takrat je bilo povezano z obredjem rastlinskih božanstev, vodnih zaščitnikov in bogov starih verskih sistemov, s čaščenjem Zemlje in naravnih sil. Kashi je tirtha, pravijo Indijci, plitvina, kjer lahko prebredete reko ponavljajočih se rojstev (samsare) in končate na obali osvoboditve (nirvane). Pooseblja vsa sveta mesta in je zato prava izbira za priklon vsem različnim obrazom boga. Ni pa najbolj sveto indijsko mesto. V Indiji singularnost ni zelo cenjena kulturna vrednota. Vsakdo v deželi se vidi kot del odvisne celote, kjer deli zrcalijo eden drugega, v večnem in neskončnem vzorcu. Kot je reka Ganges, na bregovih katere mesto leži, prototip svetih voda in se uteleša v mnogih rekah in obrednih vodah po celotni podcelini. Vse verske knjige so lahko povzete v svetem izreku, mantri. Vsa kompleksnost božjega je lahko povzeta v enem božjem kipcu in vso vesolje je lahko stisnjeno v sveti diagram, mandalo. Kashi je te vrste simbol.
Pravijo, da je Kashi cel svet. Vse kar je na Zemlji močnega, mogočnega in dobrega, je tu. Hkrati pa mesto ne spada v naš svet. Sedi visoko nad površjem Zemlje, na konici tridenta svojega gospoda in zaščitnika. Kashi ni del neskončnega gibanja veletoka časa, ponavljajočih se er vesoljnega stvarjenja in uničenja. Je mirni center, sidrišče večnega gibanja časa in prostora in ni vključen v spreminjajoči se svet samsare. Kashi je stalni dom Šive, vseprisotnega boga. Tu prebiva, da bi podaril razsvetljeno modrost osvoboditve. Mesto je zato svetloba. Osvetljuje resnico in odstira realnost. Ne prinaša novih čudežev, a omogoča, da vidimo te, ki so že tu. Slovi kot mesto za smrt. Mnogi prihajajo sem umreti. Smrt v mestu je osvoboditev, je zadnja postaja na romanju, potovanju skozi premnoga življenja. Smrt je tukaj brez strahu. Bog smrti, Jama, tukaj ne kraljuje. Smrt v Kashiju je znana, ima obraz in spreminja, omogoča prehod, transcendenco.
Kashi je simbolni krog, s premerom okoli 15 kilometrov in se razteza iz mesta na podeželje, na zahod. Obkrožajo ga po romarski cesti. Znotraj glavnega kroga so manjši, s centrom v glavnem svetišču, posvečenem Šivi Višvanatha, gospodu vsega. Struktura mesta je mandala. Meje določata reki Varuna in Assi, ki sta lahko notranji, ne geografski. Kje je točka med rekama? Tam, kjer se srečujejo nos in obrvi, mesto, kjer onostranstvo sreča nebesa. Varanasi je najvišja šestih čaker, krogov moči v jogijski anatomiji. Je mesto za oko modrosti.
Če smrt v Banarasu ponuja večno duhovno obljubo osvoboditve, kdo pri zdravi pameti, bi odšel iz njega?
(Iz knjige Diane Eck – Banaras, city of Light)