Piše: Kaja Uranič
Kanarskim otokom bi lahko rekli zelena oaza sredi Atlantskega oceana. Vendar pa se vsak otok tako razlikuje od drugega, da jih težko imenujemo z istim imenom. Potovanje Kanarski trojček nam prikaže vsak otok v svojem stilu. Vsak otok je svojstven in prav vsak čudovit. Na poti nas spremljajo sipine, vulkanske kamnine, morje, palme ter kanarska tradicija z vplivom španske kulture.
Gran Canaria, znan tudi pod imenom miniaturna celina, je od vseh treh vzhodnih otokov najbolj zelen z visokimi zimzelenimi drevesi. Tukaj lahko najdemo prave plantaže bananovca, sladkornega trsa, marelic, mandljev, praktično skoraj vsa sadna drevesa. Vendar sušnost otoka in padavine, ki padajo večji del samo pozimi, zahtevajo, da imajo tudi te plantaže namakalne sisteme.
Ime mikro celina je dobil zaradi razgibanosti površine in reliefa, kar povzroča nastanek različnih mikroklim po otoku. Tako imamo lahko pri obali vročih 35°C, ko pa se dvigaš više proti sredini otoka, padeš v gosto meglo in temperatura pade pod 25°C. Na samem vrhu, pri okoli 2000 metrih, spet posije sonce in temperature se ponovno dvignejo nad 25°C. Vsem delom otoka je skupno le to, da piha močan atlantski zahodni veter, ki olajša vročino ter pozimi prinese padavine.
Prečudovita pokrajina na otok pripelje številne obiskovalce. Prihajajo tako pustolovščin lačni ljudje, ki obiskujejo visoke vulkane poraščene z zelenjem, kot tudi tisti, ki si želijo sproščujočih počitnic ob morju. Na tem otoku višavja poraščajo kanarski bori ter nizko raznobarvno grmičevje. Kamorkoli stopiš, te spremlja raznovrstno življenje, katerega del so tudi endemične, za to področje specializirane rastline in živali. Poseljene so tudi sipine, naravna zavarovana področja nastala s cunamiji, ki so na otok nanesli ogromne količine morskega peska. Tako so to redka področja sedimentnih kamnin, za razliko od sicer popolnoma vulkanskega magmatskega otoka.
Lanzarote ali otok barvnih kontrastov. To je površinsko eden najbolj zanimivih Kanarskih otokov. Nedavni izbruhi vulkana so ustvarili luninemu površju podobno področje, danes imenovano park Timanfaya. Vožnja po parku je res nezemeljska izkušnja, ki ponazarja, kako prelep a nevaren je naš planet. Uničujoča moč vulkanov je na tem otoku še posebno prepoznavna, velik del površine je namreč prekrit z nedavno strjeno lavo, na kateri se je življenje šele začelo razvijati. Počasi so se razrasli pionirski organizmi lišaji, ki omogočajo preperevanje kamnin in s tem nastanek zemlje za razvoj ostalih oblik življenja.
Čudovito je, kako narava vedno najde pot. Črne vulkanske kamnine različnih odtenkov kot posledica vsebnosti raznovrstnih elementov se prepletajo z raznobarvnim rastlinstvom, modrim morjem ter zelenimi jezeri. Narava na tem otoku je res edinstvena, takšna pa je tudi arhitektura, ki je v sozvočju z njo. Še posebej je to videti v arhitekturnih delih Cesarja Manriqeua. Njegove kreacije poudarjajo naravno lepoto otoka in njegovo barvno paleto. Preplet človeka in narave je tako močan, da je med njima težko razlikovati. Otok tako ohranja svojo tradicionalno obliko, zato je posebej zanimiv in edinstven.
Fuerteventura ali izgubljeni delček Afrike v Atlantskem oceanu je otok nizkega grmičevja in večnih sipin. Površje je v veliki meri golo, vendar zaradi tega nič manj zanimivo. Cel otok je prekrit z vulkani in ogromnimi kraterji, po katerih je užitek planinariti. Kontrast med svetlo modrim morjem, ki se nadaljuje v temen ocean, in rjavkasto rdeče črne površine otoka je edinstven. Se pa tudi na tem otoku najdejo prave oaze rastlinstva, visokih palm in raznovrstnega življenja. Tako se je predvsem v dolinah, na področje katerih se z bližnjih vulkanov stekajo celoletne padavine, razvilo bujno rastje. Tukaj res vidiš, kako je voda pomembna za življenje, kako smo od nje odvisni prav vsi.
Zaradi pomanjkanja padavin se v večji meri ukvarjajo z živinorejo, tradicionalno predvsem s kozjerejo in ovčjerejo. Največ živalstva najdemo prav na Fuerteventuri. S tega otoka izhaja avtohtona pasma koz Mahorero. Posledično je ena glavnih gospodarskih dejavnosti pridelava kozjega sira, ki je geografsko zaščiten. Sirarstvo je tradicija, s katero se ukvarjajo že dolga stoletja, in so zaradi nje znani daleč naokoli.
Vsak otok je edinstven, vsak vreden ogleda. Otoki so si tako blizu skupaj, a tako drugačni in zato še bolj zanimivi.
