Piše: vodnik Janko Fritz
Letošnje novo leto smo s potniki, ki so se tokrat odločili za odkrivanje zanimivega delčka Azije, pričakali nekoliko prej kot večina Slovencev, in sicer v Siem Reapu. Svojevrstno doživetje poslavljanja spominov starega leta je prav gotovo preživljanje večera ob zvokih prijetne glasbe in umetniški predstavi apsara plesalk, ki nosijo zlata pokrivala, bleščeče svilene tunike in školjkasto oblikovane tope, katerih zadnji detajli so izdelani tik pred samo predstavo, da je doseženo zahtevano tesno prileganje oblačil nastopajočih. Apsare v hinduistični in budistični mitologiji simbolizirajo lepa, mlada in nadnaravna, torej nebeška ženska bitja, nimfe, ki so izjemne v umetnosti plesa. Zato tudi kamboške apsara plesalke svoje gibe izvajajo spretno, z izjemno eleganco in hkrati s premislekom ter s sramežljivim nasmehom na obrazu. 
Gibanje teh vilinskih bitij je sporočilno dovršeno, kajti vsak položaj gibajočega se telesa ima svojo posebno simboliko. Poznavalcev tovrstne kamboške umetnostne zvrsti to nikakor ne preseneča, saj je znano, da izbrana mlada dekleta na Kraljevi univerzi likovne umetnosti v Phnom Pehnu začnejo usposabljati že pri rosnih sedmih letih. Pri izboru izjemno pozornost namenjajo tako prilagodljivosti mladih bitij kot tudi eleganci njihovih rok. Približno šest let traja, da se mlade plesalke naučijo skoraj tisoč petsto zapletenih položajev in nato še nadaljnjih tri do šest let študija, da dosežejo zahtevano raven umetniške dovršenosti in zrelosti. V svetišču Angkor Watu ali v glavnem mestu umetniki izvajajo predstave apsara plesa le ob posebnih priložnostih, na primer ob novem letu ali na kraljev rojstni dan. Več priložnosti za uživanje ob izjemni lepoti tako apsara plesalk kot tudi njihovega usklajenega gibanja je ponujenih turističnim obiskovalcem, če si le vzamejo čas za tovrstno neponovljivo doživetje.
Vendar tudi ob spremljanju umetniškega plesa se naključni opazovalec nehote spomni težke bližnje zgodovine te dežele, ki se je boleče in za dolgo zasidrala v duše njenih ljudi. Kambodža je v zadnjih tridesetih letih doživela hude pretrese in izgubila od dva do tri milijone prebivalcev. Natančne številke umrlih v grozodejstvih, ki so se dogajale v tej državi, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Med njimi je bila tudi velika večina takratnih izobražencev in umetnikov, ki so v času vladavine Rdečih Kmerov veljali za njihovega največjega sovražnika, ker so razmišljali s svojo glavo. V tem obdobju je povsem zamrla tudi plesna umetnost in šele šestnajst let po padcu njihovega režima so bili Kambodžani ponovno priča javnim predstavam apsara plesa. Veliko zaslug za oživitev te umetnosti je imela princesa Boppha Devi, ki je bila tudi sama prima balerina in je polsestra današnjega kamboškega kralja Norodom Sihamonia.
Kambodža kljub brazgotinam, ki so jih pustila leta groze, zelo počasi in vztrajno postavlja nove, lastne temelje. Večina prebivalcev današnje države je etničnih Kmerov, ki so po prepričanju teravadski budisti. Budo imajo za popolni vzor, kljub temu da je bil po njihovem prepričanju samo človek. Vodilo njihovega uspeha v življenju je sledenje Budovemu učenju. Prav dejstvo, da budizem ni nikoli zapustil njihovih src in razuma, je Kmerom pomagalo, da so preživeli ene najhujših zgodovinskih preizkušenj. Med etničnimi skupinami Kambodže so tudi številni muslimanski Čami, pa tudi Vietnamci in Kitajci. Med prebivalce prištevajo tudi nekatera gorska plemena, ki verujejo, da duhovi prebivajo v rastlinah, živalih, skalah, zvezdah ter da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje. Vsekakor je med ljudmi začutiti vero in zaupanje v nadnaravno moč, nikakor pa še danes nimajo pravega zaupanja v oblast. Raje torej živijo po načelih budizma in verjamejo, da v življenju ni nič trajnega. Z neke vrste oddaljenostjo spremljajo razmere v državi, precej pasivno in na trenutke brezvoljno. Večina prebivalstva še vedno živi v revščini. Prebijajo se skoznjo dan za dnem in iščejo priložnost za preživetje vsak na svoj način. Včasih je za temi vsakodnevnimi preizkušnjami tudi veliko žalostnih zgodb. Trpljenja in človeka ne vrednih življenj med ljudmi v tej deželi še zdaleč ni konec. Pretresljivo je, da se v svoji skromnosti in hkrati nezaupljivosti oprimejo vsakršne bilke upanja. Pripovedujejo, da se veselijo, dokler turisti obiskujejo njihovo deželo, ker je to znamenje, da je v njihovi državi mir in bojijo se, da bi spet ostali sami … Kambodža nas s svojimi nasprotji in kontrasti nikakor ne pusti osiromašenih.
Zato je apsara danes predvsem ples, ki naključnemu opazovalcu pripoveduje, kako bogato zgodovino ima gospodarsko ena najrevnejših držav na svetu. In apsaro lahko začutimo kot ples za oživitev od pretekle izničene in ranjene Kambodže, kot zgodbo za svetlejšo prihodnost in upanje njenih pogumnih ljudi. Srečno Kambodža!
