Kako je pisani petelin postal sinonim Portugalske?
Kaj je tisto, kar vam najprej pade na pamet, ko slišite za Portugalsko? Sladki portovec, naravna pluta, dolge plaže ob Atlantiku in Sredozemlju, vonj po polenovki ali narodnem parfumu – popečenih sardinah, idilične srednjeveške vasice zidane v granitne balvane, fotogenične podobe tipičnih čolnov na zlati reki Douro ali pogled na eno najprijetnejših evropskih prestolnic – Lizbono?
Ali pa je to morda živopisana figura petelina, za katero še vedno ne veste, zakaj in kako je postala simbol Portugalske turistične zveze? Če ste med zadnjimi, preberite legendo iz bogate zakladnice ljudskega izročila, ki nam odkriva značilnosti in posebnosti ljudi, narodov in različnih dežel. Ena takih je tudi portugalska pripovedka o pečenem petelinu in poštenem romarju…
»Kje sva, prijatelj?« je vprašal.
»V bližini Barceloša, » je odgovoril krožnjar.
Čeprav je romar že dolgo hodil, je bil še vedno na Portugalskem. Odločil se je, da prespi pod drevesom. Zavil se je v popotni plašč in kmalu zaspal.
»Vstani!«
Nekdo ga je močno stresal – bil je birič v uniformi, poleg sebe pa je imel še dva tovariša.
Romar je sedel.
»Ukazano nam je, da preiščemo vašo culo, gospod.«
Romar jim je prepustil culo, ne da bi pisnil. V njej ni bilo ničesar razen dveh koščkov kremena, s katerima je kresal ogenj.
»Romar sem, namenjen v Compostelo.«
Birič, ki je preiskal njegovo culo, si je prtljago kar zadal čez ramo. »Z nami morate, gospod. Ne poskušajte pobegniti, sicer bomo primorani uporabiti silo.«
Silo? Kdo pa mislijo, da je-nevaren zločinec na begu? Saj ni naredil nič narobe.
Ko je naslednjega dne stal pred množico na sodišču, je hitro ugotovil, kaj bi radi. Nekdo je iz dvorca ukradel srebrn križ. Biriči so iskali hudodelca in naleteli nanj. Če je bil nedolžen – zakaj se je potem skrival pod drevesom?
»Nisem se skrival,« je nasprotoval romar. »Samo počival sem.«
Sodnik je vstal, da bi izrekel kazen. »Tatvina je hud zločin. Obsoditi te moram na kar najstrožjo kazen. Odpeljan boš na glavni trg in tam obešen. Zdaj pa se vsi poberite s sodišča.
Mudi se mi domov na kosilo, sicer se mi bo pečeni petelin ohladil.«
Neumnega sodnika je bolj skrbel njegov želodec kot pravica. Kaj ne vidi, da pravi hudodelec ostaja nekaznovan, namesto njega pa bo šla na vislice nedolžna žrtev?
Množica je bušnila v smeh. Si predstavljate pečenega petelina, ki kikirika? Romarju se je očitno zmešalo.
Ljudje so s sodišča pohiteli na glavni trg, kjer so stale vislice. Rabelj je dal romarju zanko okoli vratu. Duhovnik je izrekel poslednji blagoslov. »Naj se Bog usmili tvoje duše …«
Sodnik se je sklanjal skozi okno jedilnice na drugem koncu trga.
»Petelin na mojem pladnju je odprl kljun in trikrat zakikirikal.« Romarja so izpustili in mu v zameno za vse hudo, kar je prestal, podarili vrečo zlata. Od takrat imajo ljudje na Portugalskem pisanega petelina v spomin na romarjevo veliko vero v pravično razsodbo in lastno poštenost.
Povzeto po »Pečeno pišče« Pravljica iz Portugalske