KAJ SMO SE (O SEBI) NAUČILI V VIETNAMU?
Piše: Tinkara Perne
Na koncu potovanja s sopotniki vedno naredimo refleksijo poti, ki je za nami. Vanjo vključimo vsa doživetja, ki so se nam zgodila, ne pozabimo pa tudi na spoznanja, ki so se nam po poti utrnila. Eden od Oskarizmov nas namreč opominja, da doživetje vodi do spoznanja in spoznanje vodi do spremembe. Sprememba oziroma nadgradnja domačega življenja je smisel vsakega potovanja. Na koncu potovanja tako pogledamo, kaj smo se v gostujoči deželi naučili in kaj bomo s seboj odnesli domov. Tokrat smo bili v Vietnamu. Kaj smo se (o sebi) naučili tam?
Življenje je bolj preprosto, kot si misliš. V Vietnamu nihče ne komplicira tako, kot kompliciramo v zahodnem svetu. Hiše so preproste, pohištva ni veliko, vsa družina se pelje na enem skuterju, dojenčka lahko vzameš s seboj na ulico ob desetih zvečer in restavracijo lahko postaviš na vsakem pločniku, če le imaš nekaj hrane in plastičnih stolčkov. Vse je tako zelo preprosto. Nihče si ne razbija glave z vsem mogočim, kot smo to navajeni početi mi. Tu življenje preprosto je.
Kako so Vietnamci iznajdljivi! Pri nas za vsak namen kupimo neko posebno stvar, tukaj pa tega ni. Eno stvar je mogoče uporabiti v tisoč različnih namenov. Če potrebujejo neko napravo, jo izdelajo iz stvari, ki jih že imajo doma na svojem dvorišču. Vse ponovno uporabijo in reciklirajo.
Ljudje so prijazni in nevsiljivi. Počutili smo se sprejete, a hkrati nihče ni silil v nas tako, da bi nam bilo neprijetno. Če smo potrebovali pomoč, smo jo vedno dobili, a le, če smo zanjo vprašali. Vietnam nas je sprejel v svoj svet.
Nikomur se nikamor ne mudi, pa kljub temu nikoli nismo zamudili. Ko v restavraciji dolgo časa prinašajo račun, se v naši evropski glavi na polno dogaja. Zakaj to toliko časa traja? Nestrpni postanemo v pičlih petih minutah. Vietnamci pa se ne pustijo motiti. Račun prinesejo, ko ga pač lahko in nihče se ne sekira, če smo mi sami pri sebi nestrpni. Največje čudo vsega skupaj pa je to, da kljub temu, da se življenje odvija počasneje, nikamor nismo zamudili. Ha! Zakaj se nam pa doma tako mudi? Morda tudi doma ne bi nikamor zamudili, kljub temu, da bi svoje življenje živeli počasneje in bolj prisotno.
Na naši zadnji vožnji po Vietnamu smo takole vsi skupaj premišljevali in pustili deželi, da nas razbrazda. Takrat se je vame še močneje vtisnil Oskarizem: Sopotnik je največje potovalno bogastvo. Kako lepo je videti, da potovanje v vseh nas nekaj pusti, da smo to sposobni izraziti in da bomo to odnesli domov. Lepo je, ko je potovanje smiselno.
