Piše: Irena Kodra
Zadnjič sem klepetala z našo komercialisto Katjo, ki pokriva Šejšele. Vprašala me je: “Ej, že velikokrat si bila na Sejšelih. Kaj pa prineseš domov, da te spominja na potovanje in kaj od tega potem uporabiš doma?”
Misli so poletele.
Ponavadi sopotniki pridemo domov z novimi izkušnjami, spoznanji in velikokrat tudi z namerami. Največkrat smo polni kulinaričnih izkušenj, spoznanj in namere, da bomo nekatere lokalne posebnosti vnesli v naše jedilnike.
Kaj je najlažje odnesti s Sejšelov s seboj in to tudi uporabljati?
Hm, Sejšele tvori 115 otokov. Veliko morja nas obdaja, ki je bogato z ribami. Posledično se na Sejšelih ukvarjajo z ribolovom. Znani so predvsem po lovu na tune. Te predelajo, zapakirajo v konzerve, tako da nas na policah čaka veliko tuninih konzerv. Ja, nekaj od teh gre z mano domov in potem primerjamo s tuno, ki jo lahko kupimo doma.
Ko smo prispeli na Sejšele, se takoj zapeljemo na manjši otok La digue. Na otoku ni prometa, le pešci in kolesarji. Torej, skočimo na kolo in odkolesarimo do plantaže, kjer so nekoč gojili kokos in vanilijo. Kokos nam je poznan po kokosovem olju, ki je uporabljamo tudi pri nas doma. Uporabljamo ga lahko v kuhinji, ker krepi imunski sistem, izboljšuje razmerje holesterola, pri peki in cvrtju ne proizvaja transmaščob. Uporaben je tudi v kozmetiki, ker navlaži suho kožo in je super maska za lase. Vedno prinesem domov nekaj stekleničk za prijateljice.
Takole, košarica z izdelki se polni. Ampak gremo dalje. Na plantaži si ogledamo tudi nasade vanilije. Vanilijo so sem prinesli Francozi in z njimi je prišlo znanje, kako se vanilija opraši. Ročno, vsak cvet posebej. Zato ima vanilija svojo ceno, ampak hej, to je naravna vanilija in ne kemično pridelana. Stroki vanilije gredo zato vedno z mano domov. Nekaj za mamo, ki se ji kar očke zasvetijo in začne kar takoj brskati po njeni bukvi receptov za peko.
Na otoku Mahe, kjer preživimo drugi del počitnic, si ogledamo čajno plantažo. Na otoku gojijo črni čaj, ki mu dodajajo različne okuse. Najbolj prodajan je črni čaj z vanilijo. Doma nisva “kofetarja” in zato – hop, črni čaj z vanilijo pride vedno domov. Kanec mleka in ja, vedno, tudi obilna žlica sladkorja in miren kotiček na balkončku … to so Sejšeli doma!
Na plantaži gojijo tudi limonsko travo. Iz nje izdelujejo čaj iz limonske trave. Ta gre vedno z mano, pijem ga pa tako hladnega kot toplega: dodam ingver in rezino limone. Topel je super kombinacija za na kavč, blaži želodčne motnje, nespečnost, skupaj z ingverjem pa prijetno pogreje.
Seveda pa so Sejšeli dom tudi drugih začimb. V lokalni kulinariki uporabljajo veliko muškatnega oreščka, klinčkov in pa cimeta. Ta jim raste kar na vrtu kot npr. pri nas rožmarin. Kuharice stopijo na vrt, natrgajo liste, jih pomečkajo in dodajo jedem. Listje se za domov ne bi obneslo, zato na tržnici kupim cimet v prahu in pa cimetove palčke. Povišan sladkor se bo znižal z rednim uživanjem cimeta.
Sejšelov nikoli na zapustimo brez degustacije ruma. Rum Takamaka, ki je doma na Sejšelih, ima barvite etikete, ki prikazujejo vse barve te države. To so različni modro-zeleni odtenki – kakršno je tudi njihovo morje. S sopotniki imamo najraje “Darkota” = dark rum. Gre za temni rum, ki dobi barvo zaradi počivanja v hrastovih sodih. Pije se ga na sobni temperaturi, nekateri se raje odločijo za ohlajenega. Dekleta pa se raje odločajo za Takamako rum z okusom ananasa ali kokosa. Le-ta se dobro prileže v koktejlih kot so npr. Pina colada.
Česa pa NE BI prinesla domov?
Sejšeli so znani po največjem kokosu na svetu: Coco de mer. Danes je to zaščitena palma. Ministrstvo za okolje skrbi, da so vsi kokosovi orehi obdelani in da imajo nadzor nad prodajo. Vsak oreh je oštevilčen in ima žig, ki priča o originalu. Ob nakupu se dobi dovoljenje za izvoz. No, v kolikor bi mi kdo ponujal tak oreh brez dokumentov in žiga, ga zagotovo NE bi kupila.
Na koncu še: kaj si lahko prinesem domov, tako bolj žensko in čisto enostavno? Kokosovo lupino, ki jo uporabljam za odlaganje nakita in prstanov.
